Brez bešamela v jeziku s patino

KOPER > Če bi posplošili, bi najbrž lahko zatrdili, da je kratki roman Laurence PlazenetSamo ljubezen še eden v nizu ljubezenskih romanov. A kakor zatrjuje prevajalec Andrej Pleterski, zdaj že štiri leta Izolan, je roman tako na vsebinski kakor jezikovni ravni zelo poseben in vreden branja. V pogovoru z Nevo Zajc, novinarko in predsednico društva Peter Martinc, je vsebino, ki je postavljena v Francijo v prvo polovico 17. stoletja, razkril ravno toliko, da mu je uspelo nakazati veličino na prvi pogled preproste zgodbe o hrepenenju.

Avtorica, profesorica klasične književnosti na Sorboni, je tudi strokovnjakinja za opatijo Port-Royal, ki je bila v 17. stoletju središče francoskega janzenizma, “epicenter tedanje francoske učenosti, znanosti in umetnosti”. Duh tega časa je zato vseprisoten.

Glavna junaka sta 15-letno aristokratsko dekle, predstavnica renesančne ženske, in domači učitelj, ki simbolizira tedanjo duhovno sfero in “port-royalsko” učenost. Ker so bile tedanje 16-letnice večinoma že poročene, primerjava z današnjim časom ni na mestu, a Pleterski pove, da je že takoj opaziti, da bo ljubezen težko ostala platonska, čeprav je prav ta ljubezen obema zelo ljuba snov pogovora.

Bistveno duhovno ozadje

“Presežek je povezan z zagonetnim, pigmalionskim likom učitelja, ki postavlja junakinjo na preizkušnjo. Videti je, da ima on posebno afiniteto do literature. Francija je imela v tedanjem času že zelo veliko dobrih prevodov iz arabščine, česar mi še dandanes nimamo, in tudi te reference so v knjigi: kaj prebirata, kaj ji predpiše kot domače branje ...,” pravi prevajalec, ki njun odnos v resnici težko opiše. Deklica kmalu začuti erotično privlačnost, vse bolj je zmedena, položaj učitelja pa ostaja ves čas nespremenjen. “Patriarhalni red vzdržuje avtorica, a z razlogom; vedno bolj prihajajo do izraza janzenizem, askeza in socialni položaj dekleta. Kaj je dovoljeno aristokratinji, ženski v 17. stoletju? Mogoče je to še največja neznanka. Po definiciji je ujeta znotraj gospostva, dvorca, in bo morala iti vase. Ali ji ljubezen to dodatno omogoča ali ne, pa bom raje zamolčal,” pove prevajalec.

Pleterski se je kar dva meseca pripravljal na prevajanje in se izobraževal o zgodovinskem okviru dogajanja. Kljub temu se je po prvih dvajsetih prevedenih straneh spoznal, da s prevodom nekaj ni v redu: “Nanašalnic na obdobje ni veliko, a vendarle sem se vprašal: Kaj pa duhovno ozadje, ki ga ves čas diham in čutim? Ta substrat? Izobraževanje je bilo nujno, a šele z branjem in poslušanjem intervjujev z avtorico sem se začel osredotočati na janzenizem, reformno katoliško gibanje, povezano z opatijo Port-Royal, ki se mi je zdelo ključno, da sem lahko ujel duh besedila.” Kratki roman, v katerem sicer spremljamo življenje junakinje od mladih let do smrti, je prevajal kar sedem mesecev, v tem času pa je ugotovil, da je bilo delo v prvotni različici trikrat daljše.Pisateljica ga je pustila v predalu deset let, potem pa v njem našla precej - z njenimi besedami - bešamela. “V kartezijanskem duhu je nato z najstrožjim peresom veliko črtala. Tako je nastal fragmentaren roman, ki je bolj izzivalen, saj aktivira bralčevo domišljijo,” razmišlja Pleterski, ki se je kot prevajalec najbolj ukvarjal z zagonetnim jezikom.

Kakor sam poudarja, namreč sodi Laurence Plazenet v maloštevilno šolo v francoski književnosti, v kateri je jezik ena najmočnejših literarnih oseb.

Historično obarvan, a nepretenciozen

“Čeprav roman tematizira 17. stoletje, ne gre za jezik te dobe. Spraševal sem se, kako narediti malce zamegljen, historično obarvan jezik s patino, ne pa tudi neprebavljivo čtivo. Do kod iti, da bo jezik ostal še nepretenciozen? To se mi je v slovenščini zdela skoraj nerešljiva uganka,” se spominja Pleterski. Svojevrsten rešilni jopič mu je ponudila kar pisateljica, ko je v intervjuju opozorila avtorje, ki so nanjo najbolj vplivali, predvsem Racina: “Torej gre za jezik med 17. in 19. stoletjem, z nekaj pridržki, kaj je še sprejemljivo in kaj ni. Besedišče ni arhaično. Gre za spoj vseh možnih obdobij francoskega slovstva.” Spoj, ki ga je prevajalec - ta prevaja pa tudi iz angleščine in slovaščine ter obratno - očitno mojstrsko stkal tudi v slovenščini.

MAJA PERTIČ GOMBAČ