Brez letnega kina, a z optimizmom
S sinočnjo projekcijo zadnjega filma avstrijskega režiserja Michaela Glawoggerja, dobrega prijatelja Kino Otoka, ki je Izolo obiskal leta 2012, in je zaradi posledic okužbe z agresivno obliko tropske malarije umrl leta 2014 prav med snemanjem včeraj predvajanega filma, se je sklenila 13. izdaja mednarodnega filmskega festivala Kino Otok.
IZOLA > Letošnjo izdajo si bodo mnogi obiskovalci zapomnili zaradi izgube osrednjega festivalskega prizorišča - letnega kina na Manziolijevem trgu. Ta manko so organizatorji skušali nadoknaditi s še bogatejšim programom na Svetilniku, kjer sta imela glavno besedo domačina: Izolan Marko Vivoda, ki je kuriral program Zvok in slika, ter Ankarančan Matevž Jerman s programom kratkih filmov Video na plaži.
“Odločili smo se ohraniti program”
“Zaradi približno 30.000 evrov nižjega proračuna smo se letos odločali med tem, ali opremljamo prizorišče na Manziolijevem trgu in najamemo profesionalno ekipo prikazovalcev, ali ohranimo enak obseg programa. Odločili smo se za slednje,” razloge, ki so privedli do težke odločitve, pojasnjuje direktorica festivala Tanja Hladnik. V Izoli je letos umanjkal festivalski dan, prikazali pa so tudi nekaj manj celovečercev. “V izolskem Art kinu Odeon smo dejansko predvajali tri filme manj. Program v Izoli smo morali nekoliko skrčiti, po drugi strani pa smo se povezali s kulturnimi ustanovami v Sežani, Tolminu, Idriji in Cerknici ter še bolj okrepili sodelovanje s Kinodvorom in Kinoteko. Tako festival letos izvajamo od 30. maja do 11. junija,” dodaja Hladnikova.
Direktorica pravi, da je treba na razloge, ki so privedli do sprememb v izvajanju festivala, pogledati širše: “Sistemske težave pri javnem financiranju, spreminjanje kulturnega modela, ki poteka popolnoma brez dialoga z akterji na terenu in z nevladnimi organizacijami - to so resnične težave,” poudarja. Z njimi pa se po njenih besedah ne sooča samo Kino Otok, temveč še enajst drugih slovenskih filmskih festivalov, ki jih organizirajo nevladne organizacije. “Govorim o sistemski nepovezanosti institucij javnega prava, ministrstva, občin, filmskega centra ... Govorim o tem, da se je treba vsako leto ponovno dogovarjati. Izjema je bilo zadnje štiriletno obdobje, v katerem smo imeli sklenjeno pogodbo s kulturnim ministrstvom, ki se letos izteka. Zato ostajamo v strašni negotovosti, kaj se bo zgodilo v prihodnje. Bolj pomembno je, kaj se dogaja na celotni slovenski festivalski sceni, kot pa, ali je Manziolijev trg opremljen s platnom. To je samo simptom,” opozarja Hladnikova.
Kaj se bo zgodilo s festivalom, če ne bo naletel na posluh pri ministrstvu za kulturo in bo ostal pri zmanjšani občinski finančni podpori? V minulih letih so po besedah Hladnikove od izolske občine prejeli približno 60.000, letos pa 30.000 evrov. “Program bomo prilagodili,” odgovarja direktorica festivala in dodaja, da bo s smiselnim povezovanjem s partnerji festival živel naprej, v takšni ali drugačni obliki.
Kino Otok je več kot festival
Opustitev festivalskega dogajanja na Manziolijevem trgu je zelo neprijetno presenetila tudi idejnega očeta Kina Otok in člana sveta festivala. “To je velika škoda! Manziolijev trg je vendarle srce tega festivala. Upam, da se bo v prihodnjih letih Kino Otok vrnil tja,” je vseeno optimističen Jan Cvitkovič. “In upam, da bo tudi občina spoznala to nujo. Poudaril bi rad še, da Kino Otok ni le nekajdnevni festival, kakor najbrž mislijo mnogi, ampak veliko več. Zavod Kino Otok deluje vse leto in je izjemno dragocen kot vzgojitelj mladih, ki jih izobražuje na filmskem in širšem kulturnem področju. Take dejavnosti vsekakor velja podpirati, ne pa omejevati.”
Na izolski občini zagotavljajo, da Kino Otok podpirajo, tudi ker “pomeni pomembno popestritev dogajanja, saj bogat program - tudi na prostem - pritegne veliko obiskovalcev”. Hkrati festival omogoča kulturno izobraževanje, poudarjajo, “marsikdo pa obisk festivala združi še z ogledom mesta”. Občina dogodek finančno podpira že vsa leta, dodajajo, pomaga pa mu tudi “na druge načine, in sicer z oddajo poslovnih prostorov v brezplačen najem, z brezplačno uporabo javnih površin, z obveščanjem javnosti ...”
Petek - filmsko najbogatejši dan
A ozrimo se še malce po programu. Drugi festivalski dan je obljubljal največ poslastic. Prva je bila Kratki izlet mladega hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića.“Velika inspiracija za ta film je bil Filmski festival v Motovunu, ki ga obiskujem od leta 2003. Prva ideja je sicer bila, da bi posnel celovečerec, a ko sem se pripravljal nanj, je nastal kratki film Zelo kratki izlet. Z isto ekipo sem nato kratki film razširil v celovečerec,” je o zanimivi genezi filma povedal Bezinović, ki je nase opozoril z dokumentarcem Blokada, v katerem je zabeležil zavzetje zagrebške filozofske fakultete leta 2009. Glavno vlogo v Bezinovićevem filmu, ki zelo dobro niha med komedijo in absurdom, pa ima pokrajina: osupljivi, skriti kotički hrvaške Istre - glavnina filma je bila posneta v okolici Grožnjana in Motovuna.
Druga petkova poslastica pa je bil film Billa Morrisona, enega osrednjih predstavnikov sodobnega ameriškega eksperimentalnega filma. Na projekciji njegovega filma Dawson, zamrznjeni čas, ki ima za seboj še kako zanimivo genezo nastanka, je bila največja gneča.
Mestece Dawson ob reki Yukon na severu Kanade je bilo od leta 1895 eno glavnih središč tako imenovane zlate mrzlice. V njem se je tako v nekaj letih zgostila zgodba vseh stranpoti divjega kapitalizma: od boja za delavske pravice izkoriščanih rudarjev, do prerivanja med finančnimi mogotci, ki so se borili za nakup zemljišč in pridobivanja licence. V to mesto so med drugimi prispeli tudi člani družine Guggenheim ter predniki Donalda Trumpa, ki so svoj imperij začeli graditi z restavracijo, bordelom in igralnico, ki so jih odprli v Dawsonu. Mestece pa je bilo tudi poslednja postaja številnih filmskih kolutov hollywoodskih nemih filmov; s te odročne lokacije pa se niso mogli vrniti k distributerjem, saj so bili stroški previsoki. In prav ti filmi so bili poleg lakomnih kapitalistov za mesto svojevrstno prekletstvo. Narejeni so bili iz nitratnega celulojda, ki je bil zelo vnetljiv, zato so bili krivi za številne uničujoče požare v mestu. Tisti koluti, ki niso zgoreli ali zdrveli po toku reke ob pomladnem topljenju snega, so končali pod mestnim bazenom. Filmi so bili pozabljeni vse do leta 1978, ko so ob gradbenih izkopavanjih naleteli na kup filmskega traku. K sreči sta novico o najdbi dva prebivalca Dawsona takoj sporočila pravim osebam in neprecenljivi filmski zaklad je končal v kanadskem arhivu. A ta material je večinoma sameval, vse dokler se ni tam oglasil Bill Morrison in začel z digitalizacijo. Morrison je prav s temi posnetki ter z neprecenljivo zapuščino fotografa Erica Hegga, ki je beležil prva leta zlate mrzlice, sestavil osupljivo in zelo informativno zgodbo mesta.
Po projekciji, ki je požela bučen aplavz, je Morrison povedal, da želi s svojim delom razširiti idejo, kaj je dokumentarni film. Spopadel se je z ogromno filmskega materiala in pri tem užival: “Fizičnost filma, predvsem pa njegov razkroj, sta bila vedno povezana z mojim filmskim raziskovanjem. V tem filmu pa sem skušal povedati zgodbo tega mesta čim bolj verodostojno,” je povedal režiser in dodal, da je Dawson tudi danes precej pozabljen od sveta in da presenetljivo nima niti McDonaldsa. Pikica na i izjemni montaži pa je glasbeni del, nad katerim je bdel producent islandske zasedbe Sigur Ros, Alex Somers.
BILJANA PAVLOVIĆ
ANDRAŽ GOMBAČ
