Brez literature ni nič
Domači in tuji komparativisti, strokovnjaki za primerjalno književnost, so te dni že desetič zapored na Vilenici izmenjevali različne poglede - letos ob temi Prostorski obrat v literarni vedi. O pomenu srečanj, ki jih prireja Slovensko društvo za primerjalno književnost, smo se pogovarjali z Marijanom Dovićem, vodjo letošnjega kolokvija.
>Kako bi po desetih letih povzeli pomen komparativističnih kolokvijev?
“Po desetih letih lahko rečem, da so se kolokviji že precej trdno usidrali v evropski komparativistični prostor. Nastopilo je več kot sto zelo vidnih strokovnjakov iz vse Evrope in tudi neevropskih držav. Zelo pomembni sta tako strokovna izmenjava med slovenskimi in tujimi strokovnjaki kakor spletanje koristnih institucionalnih in tudi povsem osebnih vezi. Nenazadnje se slovenskim komparativistom tako odpirajo vrata do sodelovanja s tujimi ustanovami, univerzami in revijami. Dokaz za vse to ni zgolj več kot sto objavljenih člankov v reviji Primerjalna književnost, ki izhajajo iz tem kolokvijev, ampak tudi sodelovanja slovenskih avtorjev v tujini in njihove tamkajšnje objave. Z vileniškimi komparativističnimi kolokviji se je pojavila priložnost, da se slovenska komparativistika še prepričljiveje uveljavi tudi izven Slovenije.”
“Itamar Evan Zohar je ugotavljal, da se skozi celotno človeško zgodovino kaže, da tam, kjer ni mišljenja, kjer ni humanistike, kjer ni jezikovnega delovanja, torej tudi literarnega, ni ničesar. Ni ne ekonomije, ne blagostanja, ne tehnologije. V tem širšem kontekstu je treba videti humanistiko.”
>>> Lahko strnete, o čem ste govorili tokrat?
“Od osemdesetih let smo znotraj literarne vede začeli zaznavati premik pozornosti na prostor. Namesto časovnosti in pripovednosti, ki sta bila prej mogoče pomembnejša koncepta, se je takrat fokus začel premikati tudi na prostor kot na razlagalni ključ za razumevanje celotne družbe, zgodovine in kulture. Govora je bilo torej tudi o tem, ali je to res pomemben, globok obrat ali nekakšno samopromocijsko geslo, saj je bilo teh obratov v zadnjih desetletjih komparativistike že več.”
>Povabili ste tudi strokovnjake za literarne zemljevide. Eden najzanimivejših projektov pa je prav tisti, ki povezuje komparativiste in geografe. Kaj si lahko obetamo od tega sodelovanja?
“Projekt Prostor slovenske literarne kulture, ki na ZRC SAZU poteka pod vodstvom dr. Marka Juvana in pri katerem tudi sam sodelujem, je novost pri nas, saj je dejansko interdisciplinaren. V projektni skupini so tudi geografi, s katerih pomočjo bomo izdelali različne tematske zemljevide slovenskega literarnega prostora med letoma 1780 in 1940. Zajeli bomo podatke o biografijah 330 najpomembnejših avtorjev, o okoli sto ključnih medijih tistega časa in o stotih ključnih inštitucijah. Iz teh podatkov bo lahko vzniknila cela vrsta različnih zemljevidov. Kartiramo pa tudi literarne spomenike. Trenutno smo še v fazi zbiranja podatkov. Kar bomo na koncu izdelali, pa bo za širšo uporabo najverjetneje dostopno prek spleta.”
> Kakšno je danes zavedanje o pomenu primerjalne književnosti v družbi in pred kakšne izzive jo postavlja naš čas?
“Primerjalna književnost najbrž danes deli usodo vseh drugih filoloških ved in najbrž tudi humanistike nasploh. Slednja namreč ni v zavidljivem položaju, ker je ves čas postavljena v nekakšno defenzivo. Ves čas se dokazuje, da so humanisti nepotrebni in podobno. Mogoče lahko na tem mestu zgolj omenim izraelskega raziskovalca, sociologa, semiotika in kulturnega zgodovinarja Itamara Evana Zoharja, ki je ugotavljal, da se skozi celotno človeško zgodovino kaže, da tam, kjer ni mišljenja, kjer ni humanistike, kjer ni jezikovnega delovanja, torej tudi literarnega, ni ničesar. Ni ne ekonomije, ne blagostanja, ne tehnologije. V tem širšem kontekstu je treba videti humanistiko in seveda tudi komparativistiko.” MAJA PERTIČ GOMBAČ