Brez nalepk, prosim

LIPICA>“Ne maram nalepk. Kamorkoli greš, jih dobiš, pa če si tega želiš ali ne. Odkar sem leta 1994 zapustil Srbijo, mi pravijo, da sem izgnanec, čemur se upiram. Potem so mi rekli, naj se poimenujem v prostovoljnega izgnanca, kar pa ne obstaja. Izgnanec si, če si bil v to prisiljen. Edina etiketa, ki jo sprejemam, je pripadnost rock'n'roll generaciji.Biti 'kotaleči se kamen'' ni slabo. Živiš dolgo življenje in vse preživiš, kakor Keith Richard ali Mick Jagger,” je na vprašanje moderatorke Ive Kosmos, ali se prepozna v oznaki nomad, odgovoril David Albahari, ki je s svojim iskrivim humorjem zaznamoval srečanje. Njegova misel, da ne more pisati v drugem jeziku kakor v srbščini, ker bi potemtakem moral spremeniti slog pisanja, je spodbudila razmišljanje pisatelja in dramatika Dimitréja Dineva, ki je leta 1990 iz Bolgarije pribežal v Avstrijo. Tam se je sprva preživljal z različnimi priložnostnimi deli, zdaj pa je ugledni pisatelj, prejemnik mnogih nacionalnih nagrad. Piše v nemščini: “Pišeš v jeziku, v katerem ljubiš, ne v jeziku, ki ga ljubiš.” K temu pristavlja še en vidik: “Pišemo tudi v jeziku, v katerem preživimo. Bil sem dobesedno odvisen od znanja nemščine.” Ob tem je poudaril, da je pomembna tudi osebna zgodovina avtorja: Solženicin je bil ob izgnanstvu že priznan avtor, ki mu bi bilo treba pisati v angleščini, Josip Brodski pa se je še moral dokazati: “Mnogi ljudje šele z novim jezikom odkrijejo, da so lahko pisatelji.”

Maja Haderlap se ne počuti nomadka. Pesnica in pisateljica z avstrijske Koroške, ki je za svoje pesmi v slovenščini prejela tudi nagrado Prešernovega sklada, njen roman Angel pozabe (2011), napisan v nemščini, pa so nagradili z avstrijsko nagrado za politično knjigo leta, ima bolj občutek, da se sprehaja iz enega jezika v drug jezik in se včasih v kakšnem jeziku skrije, tako v slovenščini kot v nemščini. “Svoj roman sem napisala v nemščini, čeprav govori o slovenski družini, saj sem skušala združiti, kar v javnosti ni povezano, v meni pa je. Zato se mi zdi, da sem napisala zelo slovenski tekst, a v nemškem jeziku.” Nemščine ni nikoli občutila kakor tuj jezik, v Avstriji pa jo sprejemajo kot avstrijsko pisateljico, ki piše tudi o manj znanem delu tamkajšnje zgodovine, zaradi česar so njeni nastopi vse bolj zaželeni, tako med Avstrijci kot tudi med koroškimi Slovenci. “Tu gre za identifikacijo, ki pa ni nacionalna, temveč bolj zgodovinska, češ to je tudi del naše zgodovine, o kateri pa doslej nismo ničesar vedeli.”

Povsem drugačna je Albaharijeva izkušnja: “V Kanadi sem skorajda neviden. Čeprav imajo radi imigrante, pa ne marajo imigrantskih pisateljev. Sicer te podpirajo, da pišeš v svojem jeziku, da le ne bi skušal pisati v angleščini ali francoščini. Dobil sem denar, da bi napisal štiri romane v srbščini, a me niso nikoli vprašali, kdo jih bo izdal. Dobra, nora Kanada, le to lahko rečem o taki državi.” Pisatelj pravi, da piše v srbščini, saj je ta njegov dom. Nenazadnje je v Srbiji tudi priznan, česar denimo Dinev ne more reči za Bolgarijo. Nacionalna nagrada, ki jo je prejel, je dvignila precej prahu, češ da nagrajujejo človeka, ki ne piše v bolgarščini. “Za svoje življenje se moram zahvaliti nemško govorečim bralcem,” zatrjuje pisatelj, ki se lahko s pisanjem preživlja, odkar je izdaj svoj prvi roman Angelski jeziki (2003). Toliko priznanja, kolikor ga je prejel v Avstriji, si ni nikoli predstavljal. Razočarali pa so ga kritiki: “Najprej te spodbujajo, da se naučiš nemščine, da se integriraš. In ko jezik tako dobro obvladaš, da lahko v njem celo ustvarjaš nemško literaturo, te uvrstijo med migrantske literate.” Za tako stanje krivi “konstrukt nacije” in provokativno dodaja: “Evropski projekt bo uspel le, če bodo nacionalne države umrle. Razum ne spreminja sveta, temveč ustvarja nove meje. Svet spreminja hrepenenje.”

V tem duhu gre razumeti tudi hudomušno domislico Maje Haderlap: “Prej kot nomadi bi lahko bili kulturni gusarji, pirati, saj se zdaj nenazadnje tudi ustanavljajo razne piratske stranke. Lahko bi si izmišljevali razne strategije, da nas ne bi mogli tako hitro poimenovati kot nomadske avtorje. To bi bilo precej zanimivo in napeto za nas, ki se moramo vedno znova legitimirati.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ