Brez odgovorov, a ne brez izhoda
“Sem eden najboljših umov svoje generacije, in to je povsem nekoristno,” že na prvi strani romana La velocità di lotta (Hitrost boja) razmišlja 30-letni oglaševalec Diego, ki s 15-letno Carlotto v prvencu Andree Scarabellija (1983) nastavlja ogledalo družbi. Milančan slovenskih korenin je roman v petek predstavil v slikoviti, še zadnji letošnji Knjižnici pod krošnjami v Izoli, drevi ob 18. uri pa ga bo v Kopru, v čitalnici Fulvia Tomizze na Čevljarski ulici.
IZOLA > Andrea Scarabelli, tridesetletnik kakor oglaševalec Diego, je študiral primerjalno književnost in dela v založništvu, a piše tudi članke za časopise Il manifesto, Pulp libri (edina italijanska revija o knjigah, ki so jo te dni ukinili), glasbene prispevke za Rolling Stone in druge publikacije. Uredil je tudi antologijo sodobne italijanske zabavne glasbe Suonare il paese prima che cada (Igrati državo preden pade), ki je tako kakor njegov romaneskni prvenec izšla pri manjši založbi Agenzia X.
V naslovu romana je besedna igra - na eni strani pomeni dejansko hitrost boja, na drugi pa hitrost Lotte, enega od dveh glavnih likov: “Naš čas je hiter, kompleksen, tudi konflikten, koncept boja, kakršnega smo poznali v 70. letih z 'lotta continua' (nenehni boj), pa je izginil s platnic knjig. Kot velika večina najstnikov ima tudi Carlotta, ki si je sama zbrala 'bojno' ime Lotta, konflikten odnos s svetom. V knjigi denimo pravi, da so ji banke uničile družino in pravzaprav ne pričakuje nikakršne prihodnosti, saj je prepričana, da je nima. Diego piše oglasna sporočila, med študijem je skušal uresničiti svojo očitno nadarjenost za pisanje, a pri tridesetih letih je še vedno na semestrskih pogodbah in v resnici se ni prebil nikamor. Zaradi okoliščin se je znašel v depresiji.” Prizorišče romana je Milano, pisatelj pa pravi, da gre za zgodbo o prijateljstvu, tovarištvu in boju, kajti vsak zmore drugemu dati, kar temu primanjkuje.
Zgodba po besedah avtorja precej govori tudi o sodobni komunikaciji, medijih in internetu. Vse to se namreč znajde v zanimivem zapletu, ko Diego in Lotta iz njene družinske zgodbe ustvarita medijski primer, ki ga skušata uporabiti sebi v prid. “Na eni strani taka literatura opozarja na razmere, ki nas obkrožajo, obenem pa sporoča, da jih je moč na svoj način premagati in živeti. Književnosti ne sme nikoli ponujati rešitev, temveč mora osvetliti težave. Za rešitve so zadolženi drugi,” je prepričan Scarabelli, čigar oče je rojen v Ljubljani, v Izoli pa je družina pred nekaj leti kupila stanovanje.
Roman je pisal kar tri leta, izšel pa je letos maja in bil odtlej javnosti predstavljen že 35-krat. “V času, ko vsi govorimo in doživljamo vsesplošno krizo, je pomembno srečevati ljudi, spreminjati strani knjige v nekaj živega, kar povezuje, spodbuja razmišljanje in odzivanje na razmere,” pravi avtor, ki prisega na manj običajne predstavitve, zato se pri literarnih dogodkih povezuje z drugimi ustvarjalci.
V Izoli, kjer ga je projekt Knjižnice pod krošnjami navdušil, mu je družbo delal slikar Paride Di Stefano, ki je s kitaro poskrbel za subtilno glasbeno spremljavo prepričljivemu bralnemu nastopu.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
