Brez prave energije, brez prave erotike
Ena izmed napovedanih programskih usmeritev novega umetniškega vodstva Slovenskega stalnega gledališča v Trstu - to je vrnitev identitete gledališču, kjer naj ne bi bilo več predstav, ki bi jih lahko igrali kjerkoli: ali v Ljubljani ali Mariboru ali Celju - se je na svojevrsten način uresničila že s premierno predstavo letošnje sezone, komedijo hrvaškega dramatika Mira Gavrana Šoferji za vse čase v režiji Borisa Kobala.
TRST> Res je, težko bi v kateremkoli profesionalnem slovenskem gledališču gledali podobno predstavo.
Občinstvo je navdušeno ploskalo in dvorana gledališča je bila oba dneva, v petek in soboto, polna. A si kljub temu dovolimo podvomiti v to, da bodo Šoferji ponovili uspeh Afrike ali Na svoji zemlji, ki jo je sredi devetdesetih let spisal in režiral Boris Kobal in je bilo delo nagrajeno z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije v Celju.
Preprosto zato ne, ker Šoferji za vse čase ne razpolagajo ne z besedilom, ki bi ga žlahtnil ljudski humor, ne z intenziteto dramske igre, ki jo je gledalec doživel v Afriki, četudi so nekateri igralci v obeh predstavah isti.
Šoferji za vse čase žal ostajajo na površju narečne govorice tržaškega okolja in jim nikakor ne uspe seči v sicer preprosto, a zato nič manj globoko človeško srce.
En sam prizor s svojo pristno govorico ter iskreno in prisrčno igro Lare Komar v vlogi Amande dregne v srce gledalca in v njem igralka doseže odrsko prezenco, ki je potrebna vsakemu gledališču, ki ne želi ostati površno. To je prizor na klopci, ko dekletce prostodušno vabi fanta v svoj objem.
Sicer pa se celotna predstava odvije brez pravega komedijskega zapleta, napetega dramskega loka, saj je zlepljena iz posameznih prizorov, ki jih veže med seboj dinamična glasba, na katero igralci smešno poskakujejo.
V mnogočem sicer predstavo, v kateri so protagonisti sposobni vsakovrstnih lopovščin današnjega časa, od korupcije do prisluškovanj in izsiljevanj, rešuje tudi dramska igra prvaka Slovenskega stalnega gledališča Vladimirja Jurca, a je ne more rešiti.
Med njim in njegovo soprogo, ki jo kot gostja igra Minu Kjuder, ni prave interakcije, hkrati igra Kjudrova vlogo Štefke veliko preveč afektirano, v njej ni pravzaprav skoraj nič več naravnega. Maja Blagovič in Nikla Petruška Panizon pa sta svoji vlogi ponesrečeno spremenili v popolni karikaturi. In tudi Igralca Primož Forte in kot gost Tarek Rashid iz celjskega gledališča sta s svojo igralsko zadržanostjo najbrž komaj koga zares prepričala.
Predstavi je primanjkovalo energije, estetitike - ni je bilo ne v kostumih (Petra Gruden), ne v sceni (Peter Furlan), ne v izgovorjenih besedah, ne v gibu -, manjkalo ji je erotike in manjkalo ji je pristnega ljudskega humorja. Narečna govorica, prepletena s kosmatim izrazjem, sama po sebi še ni smešna! In tudi hoja igralcev, pri kateri imajo vsi po vrsti noge na iks, bo redkokoga spravljala v smeh.
Predstava tudi kakor da ni hotela komedijske snovi zaostriti do satire. Navsezadnje je komaj kaj lahko tako podlega, kot je podlo to, da načrtujejo protagonisti lopovščino in določijo tudi krivca, ki je povsem nedolžen človek, če se vsa reč ponesreči. Predstava tem ljudem nekako ohrani človeški obraz in jim celo odpusti, ko se odločijo za pošteno življenje in pošteno delo. Nekaj dinamike bodo sicer Šoferji za vse čase s ponovitvami zagotovo pridobili, nedvomno se bo povečala tudi intenziteta igre, a nič jih ne reši pred površinskostjo besedila in režije. So Slovenci v zamejstvu res zadovoljni že s tem, da v gledališču slišijo domačo besedo?
MAJDA SUŠA