Brezbrižnost brcajo v obraz
V sandalih in lahkih poletnih oblekah so včeraj v ljubljanski knjigarni Konzorcij sproščeno predstavili kar sedem žanrsko pestrih novitet Cankarjeve založbe. “To so povečini knjige, ki jih slehernikova pamet ne bi imenovala poletno branje,” je uvodoma ugotavljal urednik Andrej Blatnik. In se čudil ustaljenemu prepričanju, da bi moralo biti “poletno branje” nekaj razvedrilnega, vsakdanjega: “To je nenavadno. Nekatere knjižne raziskave kažejo, da ljudje, ki še berejo, prav v poletnem času segajo po zahtevnejših knjigah. Ko imajo čas.”
LJUBLJANA > Najprej je Andrej Blatnik predstavil knjigo, ki je izšla prva med sedmerico, že februarja, ko je njen avtor, vrhunski prevajalec iz francoščine Aleš Berger (1946), prejel Prešernovo nagrado. V zbirki tako starejših kakor mlajših esejističnih, spominskih, tudi potopisnih zapisov Arles, večkrat Berger obuja obiske provansalskega mesta, kjer je četrt stoletja občasno bival in ustvarjal v Mednarodnem središču književnih prevajalcev. Premišljuje zlasti o spremembah: v letih 1989-2014 se je “moderniziral” način prevajalskega dela, spremenile so se politične razmere v Evropi, spremenil se je svet in spremenil se je tudi sam prevajalec in premišljevalec.
Najtežji čas: puberteta
Drugo izvirno domačo knjigo je predstavil kar njen avtor Tone Peršak (1947), pisatelj in režiser, danes minister za kulturo. Njegov novi roman Preobrazbe, ki se je razprostrl skozi kar 573 strani, je nadaljevanje Usedlin, s katerimi je Peršak leta 2013 pretrgal dolgoletni pisateljski molk. “Romana sta sicer samostojna, vsak od njiju je zaključena celota, a obenem sta povezana,” pojasnjuje. “Roman Usedline je opis neke vrste nastajanja osebnosti, v Preobrazbah pa ta formirana osebnost razpada oziroma doživlja vrsto preobrazb, gre skozi več različnih razmer, v katerih deluje različno. In spet išče lastno identiteto. Junak je na začetku zgodbe postavljen v položaj, ki ni po njegovi volji. Postavili so ga tja in mu določili prihodnost, čemur pa se upre.”
Preobrazbe imajo avtobiografsko ozadje, še pravi: “Niso sicer življenjepisne v klasičnem pomenu, a tudi mene so poslali v srednjo šolo, v katero nisem hotel. To je bila že druga šola, v katero so me poslali. Ko sem prispel v tisti kraj, štirinajst dni po začetku šolskega leta, sem se uprl, rekel sem, da ne grem, dokler se tako ne bom sam odločil. Tudi v romanu obravnavam čas, ki ga imam za najtežjega, najbolj travmatičnega v človekovem življenju - čas pubertete.”
Človek in žival
Ta osebnoizpovedni dodatek je urednik Blatnik izkoristil za navezavo na drugo knjigo, ki bralcu že na naslovnici pokaže Branka Gradišnika (1951), in to v položaju, kakršen se je včeraj ravno v času druženja v Konzorciju sprehajal po obrežju Save - obdanega s tropom psov. Gradišnik je v prav tako obsežni, skoraj 500-stranski knjigi Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali zbral besedila, napisana v minulih štirih desetletjih in razvrščena glede na položaj nastopajoče vrste na “drevesu življenja”: od virusov do Krpanove kobile. V zapisu, ki ga je v njegovem imenu prebral urednik, pojasnjuje, da v knjigi opisuje evolucijo in obenem svojo razvojno pot. Blatnik dodaja, da Gradišnik “samonajdevanje in spodletavanje ob samonajdevanju” opisuje s humorjem in ironijo, v osrčju knjige pa je odnos med človekom in živalmi.
Med izvirnimi novitetami je še leposlovni prvenec Blaža Kutina (1970), v Berlinu živečega režiserja, avtorja filma Nikoli nisva šla v Benetke. Pod naslovom Tempirana bomba je zbral dvajset kratkih zgodb, v katerih humorno obravnava običajne življenjske situacije, ki pa se nenadoma pokažejo kot nenavadne, smešne. “Te zgodbe na koncu kot vse najboljše komedije pustijo učinek, tako da še pozneje razmišljamo o njih,” ocenjuje Blatnik.
Groza po svetu in doma
Včeraj so predstavili še tri prevodne novitete. Nemško pišoči Švicar Alex Capus (1961) je po svetu zaslovel z romanom Léon in Luise, ki je leta 2014 izšel tudi pri Cankarjevi založbi in za katerega je prevajalka Mojca Kranjc prejela Sovretovo nagrado. Tokrat je poslovenila roman Popotovanje v soju zvezd, v katerem se Capus odpravi na potovanje, med katerim želi ugotoviti, ali znameniti Stevensonov otok zakladov res obstaja. Preštudiral je primarne vire in opravil raziskavo na terenu, odkritja pa duhovito dopolnil s pisateljsko domišljijo.
Veliko prevajana turška pisateljica Çiler Ilhan (1972) je za knjigo Izgnanstvo leta 2011 prejela nagrado EU za književnost. Kratke zgodbe, ki jih je iz izvirnika prevedla Lili Potpara, so navdih našle pri časopisnih novicah, ki jih bralci običajno na hitro preletijo, pisateljica pa se je vanje poglobila in temeljito raziskala opisana grozodejstva, ki se dogajajo povsod in vsak dan. V zgodbah opisuje izgnanstva, tako fizična kakor duhovna, seže pa od Kurdistana do Srebrenice. Četudi to baje ne pomaga pri prodaji knjige, je Andrej Blatnik na hrbet knjige pripisal: “To ni knjiga za boljše počutje. Je knjiga, ki brezbrižnost brcne v obraz.”
Po oceni urednika Aljoše Harlamova je precej tipična “knjiga za na plažo” prvenec Iana McEwana (1948), angleškega pisatelja in scenarista, dobro znanega tako slovenskim bralcem kot filmskim gledalcem. Nekoliko krajši roman Cementni vrt iz leta 1978 “ima močno zgodbo, bralca potegne, je nekakšna detektivka, čeprav sprevržena, obrnjena, ob njej večkrat dobiš kurjo polt”, pravi urednik. Prevajalka Miram Drev ugotavlja, da McEwan že v prvencu spretno dreza v celo vrsto tabujev: “Bralca sili, da se sooča s sabo, se sprašuje, zakaj mu je kaj od opisanega stopilo na žulj, bodisi čustveni bodisi spominski. Med branjem spoznamo tudi, da marsikaj še vedno 'ne gre skozi', pa četudi smo liberalna, tudi v seksualnem pogledu osvobojena, sproščena družba.”
Pomenljiv je že zaplet zgodbe, kakor pri Peršakovem romanu umeščen v težavna leta odraščanja: otroci se kmalu po očetovi smrti odločijo, da bodo za vsako ceno ohranili družino in dom, pa četudi zato morajo prikriti materino smrt. Več na plaži!
ANDRAŽ GOMBAČ
