Brezhibno, a poglobljeno in navdihujoče
Boris Berezovski, eden najbolj iskanih pianistov današnjega časa, je dva dni zapored navduševal občinstvo ljubljanskega Festivala: v ponedeljek z dvema klavirskima koncertoma in našim filharmončnim orkestrom v Križankah, v torek pa z recitalom v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije.
LJUBLJANA > 45-letni ruski umetnik je nase opozoril že po prvem šolanju pri Eliso Virsaladze na moskovskem Konservatoriju ter navdušil londonsko občinstvo in kritiko. Niti enaindvajset jih še ni imel, ko je zmagal na slovitem tekmovanju Čajkovski.
Za virtuoza tudi znameniti Koncert za klavir in orkester v d-molu Sergeja Rahmaninova, ki velja za enega najzahtevnejših, ni bil pretrd oreh, da ne bi ob njem v istem večeru zaigral še Hačaturjanovega koncerta in se takoj naslednji dan predstavil tudi s samostojnim recitalom. Čeprav je bil njegov prvi idol Čajkovski in je svoj navdih vseskozi črpal tudi iz ljudske glasbe, lahko Berezovski igra karkoli. In vse brezhibno, poglobljeno, navdihujoče. Njegova klavirska tehnika je tako dovršena, da lahko nanjo povsem pozabi in vse svoje misli usmeri v pripoved, ki je - ne glede na avtorje ali skladbe v sporedu - čisto njegova, a vsakomur jasna in prepričljiva.
Program torkovega recitala Borisa Berezovskega je napovedoval že neštetokrat slišane skladbe Bacha (Preludij in Fuga v C-duru za orgle), Chopina (Impromptu v As-duru), Debussyja (izbor iz 1. knjige Slik in Preludijev), Čajkovskega (Dumka v c-molu in izbor Šestih skladb op. 19), Schuberta (Tri pesmi) in Liszta (izbor iz zbirk Leta romanja in Koncertne etude), pa vendar smo navsezadnje slišali povsem “novo” glasbo. Veliki pianist je iz vseh skladb (seveda z vsem spoštovanjem do njihovih avtorjev) ustvaril svojo mojstrovino ali bolje: vsaka umetnina zgoraj naštetih mojstrov je pod njegovimi prsti postala večja, širša, globlja. Obenem je dokazal, da so največje umetnine čiste in preproste, ko jih zaigra Berezovski celo na videz lahkotne, a povedne in logične. Vse razprave o tem, kako je treba igrati Chopina ali Debussyja, se ob tem zdijo povsem nepotrebne. Pri njem je vse tako, kot mora biti. Zato igra tega izjemnega interpreta vzbuja v poslušalcu vso prvinskost in strasti do razvrata, a ga istočasno navdaja z občutkom topline, varnosti in miru, že skoraj nirvane.
Do zadnjega kotička napolnjena dvorana Slovenske filharmonije pa je kljub stoječim ovacijam in burnim aplavzom dočakala le en dodatek, Rahmaninova, ki je po spremembi programa izostal iz torkovega sporeda.LEA HEDŽET,
Radio Koper
