Brezmejni svet svobodne muzike
Kulturni dom Nova Gorica je v pomladni del sezone vstopil s koncertom tria Etnoploč, ki se je prav za to priložnost okrepil še s skupino mladih harmonikarjev, ki slišijo na ime Accordion Orchestra 4-8 8-16. V petek, 13., na dan zadnjega krajca lune, je bil očitno pravi trenutek, da se pojemajoči vplivi Zemljine sestre nadomestijo z naraščajočo energijo pomladno razpoloženih glasbenikov.
Etnoploč, v katerem muzicirajo Aleksander Ipavec (harmonika, avtor priredb in izvirnih skladb), Piero Purini (saksofoni) in Matej Špacapan (trobenta), so na novogoriškem odru z uvodnimi skladbami začrtali zvočne ceste in stezice, uglasili prostor ter odgrnili meje, ki navidezno ločijo ljudi celega sveta.
Etnoploč deluje, kot beremo v koncertnem listu, “na čezmejnem področju med Trstom in Benečijo, kjer živijo njegovi člani”. Toda kmalu nam postane jasno, da skupina (ploč po tržaško pomeni luža) diha svetovljansko do zadnje alveole v pljučih in, kar se zdi najbolj izvirno, iz “konfuzije”, zvočne luže, ki jo ustvarja, ne dela nobenega cirkusa, nobene newageovske ideologije, temveč samo uživaško združuje vse, kar se združiti da. Tako jim v vsaki skladbi, pa naj bo del judovske tradicije (klezmer je tako ali tako že standardna podlaga mnogih etno skupin), balkanske v najširšem pomenu besede, ali pa argentinske ipd., vedno uspe uresničiti osnovno misel, da glasba lahko ne samo ruši, temveč prav sarkastično ignorira vsakršne meje, ki jih človek riše po svetu ali v svoji glavi.
Že dolgo nismo podoživeli tako prostodušnega ukinjanja barier, kot na omenjenem koncertu, in zvočna slika je v detajle zlila glasbene vzorce v enotno lužo, sredozemsko lužo, ki je še vedno nekakšen popek našega zvočnega kozmosa.
Če bi hoteli biti vulgarno analitični, bi prideli le, da so umanjkali keltski (irski) zvoki. Ampak to ni pomembno, sploh ni nič pomembno, če glasbeniki znajo pretočiti svojo energijo med poslušalce. Vsi trije so v tem zelo sugestivni in prepričljivi. Purini je odličen saksofonist s finim nastavkom, jazzovsko intoniran, izvrstno pa tudi “imitira” tradicionalne vzorce balkanskih klarinetistov. Vešč je improviziranja, kar glasbi daje skrivnostno nepredvidljivost in čarobnost sprotne kreacije.
Ipavec s svojimi harmonikami ustvarja ritmično-harmonske temelje, v solističnih partih pa izkazuje akademsko virtuoznost, v kateri je obilje bardovske energije in morje strasti ljudskega godčevstva. Tokrat smo, sicer zelo na hitro in samo v uvodni skladbi, prisluhnili tudi ekskluzivnemu glasbilu, ki so ga menda samo v dveh primerkih izdelali po načrtih Leonarda da Vincija. Gre za nekakšen ročni portativ z zelo zanimivim zvokom. Čeprav je bliže orglam, bi bil instrument lahko tudi prednik-primat sodobne harmonike.
Trobentač Matej Špacapan (tudi v vlogi zabavnega konferansjeja - pojasnjeval je izvore izvajanih komadov, vmes stresel kakšno zabavno, in se sploh imenitno znašel v vlogi komentatorja) zvočni podobi tria rad doda ščepec konfuzije, nagajivosti ter freejazzovske estetike, ki hkrati, ko ruši, tudi gradi.
Kombinacija vseh treh je izredno všečna in priljudna. Pobegi v kakofonijo so le simbolni, glasba ima še vedno trdne temelje, melodija je imperativ in cilj. Ko se je triu pridružil še poln, mogočen zvok Accordion Orchestre 4-8 8-16 (sami nekdanji Ipavčevi učenci) in je v programsko shemo vskočil še mojster nad mojstri Astor Piazzola, se opojnosti zvoka ni bilo več mogoče zoperstaviti - družno smo vstopili v brezmejni svet vseh spon osvobojene muzike.
JOŽE ŠTUCIN
