Čarobnost vprašanj o času
“S čim manj besedami želim povedati čim več,” pravi Sežančanka Brigita Grmek Pirjevec, ki je dobro desetletje pesniškega ustvarjanja zaokrožila v prvo pesniško zbirko. Z zgoščenim naslovom Čas čara. Ker ji daje čas vedno nove izzive za razmišljanje. Ker je povsod in vedno naš opomnik, omejevalec, spodbujevalec, povsod prisotna točka in krožnica, zdaj in neskončno.
SEŽANA > V Štjaku na Vrheh rojena Brigita Grmek Pirjevec se poklicno kot poslovna sekretarka (zaposlena je na sežanski osnovni šoli) sicer ukvarja s povsem neleposlovnimi besedili, toda leposlovje je začelo iz nje vreti že precej prej, preden je sedla za službeni računalnik. “Že v srednješolskih letih, ko sem začutila potrebo, da dam iz sebe sadove vseh pogovorov same s seboj, razmišljanj, dvomov, ...” se spominja.
Objavljati je začela leta 2004: v zbornikih Zlati Čoln, Večerna debata in Stopinje, na Radiu Slovenija, nekaj njene poezije je v dvojezičnem pesniškem zborniku Cinque/Pet.
Najprej so nastajala daljša prozna besedila, ki pa so se z leti začela krajšati in postopoma spreminjati v poezijo. Morda tudi zato, ker so bile tudi misli vse bolj zgoščene. “Da, ko pišem, želim s čim manj besedami povedati čim več,” pravi avtorica.
Čakanje na pravo besedo
Zato so njene zadnje pesmi že zelo kratke. Ni pa kratek čas njihovega nastajanja. Včasih zelo dolgo čaka na pravo besedo. “Ker mi je zelo pomembno, da dam pravo besedo na pravo mesto.”
Zato njene pesmi tudi nimajo rim. Rime niso poglavitne, celo več: omejevale bi jo pri izboru besed, s katerimi zapiše to, kar želi izraziti. Piše o marsičem, a skoraj vse tematike se tako ali drugače dotaknejo rdeče niti njenega ustvarjanja, časa. “Verjetno ne bom nikoli nehala pisati o času. Ker mi daje vedno znova in znova nove izzive za pisanje,” pojasni avtorica.
Patricija Dodič, ki je k pesniškemu prvencu napisala spremno besedo, pa o času v zbirki Čas čara pravi: “Čas si v pričujoči zbirki nadene nešteto oblek; na trenutke je šepetajoč (“… tja se vračam kot era, / ki je znova moderna, / ki dokazuje, kaj so bile tedanje zapovedi, / kaj ji je prišepnil čas.”), drugič obraten (“so popivali sprotne kaplje / in verjeli v obraten čas”), nato čas kot hipen dogodek, davni, brezčas, preko čas, vmesni (“le čas je vmes. In časa ni.”), hiter, brezizhoden in še kakšen.”
O pesniški prvinah pa dodaja, da je avtorica naklonjena asonanci in aliteraciji: “Avtoričina pesem je zgoščena do simbolnega jezika, ki se na trenutke zazdi povsem hermetično nepredušen in bralcu ne pušča veliko približevanja. Vendar je simbolni jezik hkrati izrazna izkušnja notranjega duha - ali pa ukvarjanje leve polovice možganov z utečenim, znanim, ki pojenjuje in spet dviga svojo moč.”
Tok nenehnega samospraševanja
Vsekakor je v pesmih Brigite Grmek Pirjevec forma podrejena vsebini. Nenehnemu (samo)spraševanju “o tem, kako potovati z reminiscencami, pa čeprav napolnjenimi z dišečimi travami in neznosno svežino,” kot pravi Dodičeva.
Ali, kot pesni avtorica, po pojavnosti krhka, kot kakšna skrivnostna svetlolasa vila, čeprav (obenem) še kako vpeta v zemeljsko resničnost: “Razgrni še oni čas, kjer sanjam / da tudi vile sanjajo. Saj ni vse čarobno, nočem brezen sreče.”
Da, čas čara. Čarobno in čarovniško. A več kot pik je v pesniškem prvencu vprašajev. “Če čara, koga čara, začara, odčara? Kaj pričara? Je metafizična dikcija ali? Čaka? Izginja? Obstaja? Nekdo je nekoč rekel, da časa ni, da je le veliko ljudi, ki ne živijo v Zdaj. Je čas proces? Ustvarjalnost? Presek med Prej in Pozneje? Je spirala, brezčasje, večnost? Je Zdaj, večni zdaj ali ne-zdaj? Je konec začetka? Začetek konca?” se sprašuje Patricija Dodič.
In čeprav je Brigita Grmek Pirjevec v svojem prvencu razprla toliko zanimivih vprašanj, da bo bralce iskanje odgovorov nanje s poetično-meditacijskim užitkom zaposlovalo še nekaj časa, nestrpno čakamo čas, ko bo Čas čara dobil naslednika.
MARICA URŠIČ ZUPAN
