Častna krvodajalka literature
Poljska pisateljica Olga Tokarczuk je v soboto, ko so ji v jami Vilenica podelili nagrado 28. mednarodnega literarnega festivala Vilenica, dejala, da se je znašla v paradoksalni situaciji: “Lahko bi jo primerjala s tisto, v kateri bi bil Petrarka nagrajen za to, da ljubi Beatrice, ali morda - Ana Karenina, ker jo ugonablja pogubna ljubezen do Alekseja Vronskega.”
VILENICA > Prav tako je po oceni letošnje nagrajenke z njenim pisanjem. “To je prej afekt kot neškodljiv hobi, prej strast kot redno intelektualno delo. Nimam pojma, kaj bi lahko počela, če ne bi snovala svojih zgodb. Ničesar drugega ne znam. Kakor zrak in gibanje potrebujem to precejanje sveta na papir,” je dejala nagrajenka, ki je svoj govor prebrala v poljščini, v slovenščino pa ga je prevedla Jana Unuk. Ta je v utemeljitvi nagrade zapisala, da sodi letošnja vileniška nagrajenka že od objave prvega romana, v zgodnjih 90. letih, v sam vrh poljske proze. Doslej je napisala osem romanov, trije - Beguni, Pravek in drugi časi ter Dnevna hiša, nočna hiša, so prevedeni tudi v slovenščino.
Izvirna tehnika in motiv potovanj
Romani Tokarczukove po mnenju Jane Unuk izvirno preoblikujejo poljsko romaneskno tradicijo. Za avtorico je najbolj značilna oblika romana konstelacijski roman, pisateljska tehnika, ki spominja na kolaž oziroma krpanko. Najpogostejši motiv pisanja letošnje vileniške nagrajenke pa so potovanja, ki so obenem tudi metafora, pisana na kožo modernemu subjektu, ki se ne zna ali ne noče opreti na nič trdnega.
Unukova je v utemeljitvi med drugim zapisala še, da najbolj cenjena sodobna poljska pisateljica z veliko iskrenosti in poguma v svojo prozo vpisuje aktualno družbeno problematiko in etična vprašanja, kot so odnos do drugega in drugačnosti, tabuizacija starosti, umiranja, smrtiekologija, boj proti mučenju živali, filozofija telesa ... In prav telo je navdihnilo primerjavo, s katero je Tokarczukovanadaljevala svoj zahvalo: “Baje postane organizem ljudi, ki pogosto dajejo kri (po poljsko jih imenujemo častni krvodajalci), od tega zelo odvisen. Telo zahteva puščanje krvi, sicer jim narašča pritisk, jih boli glava in se pojavljajo druge težave ... Prav takšen je moj primer: pisanje je integralni del moje presnove, organske ekonomije mojega jaza. Sem takšna častna krvodajalka literature.”
Nagrado vilenica razume zelo osebno, predvsem pa kot priznanje za svoje intuicije in občutljivost, za neprestano, samotno spopadanje z jezikom in obliko. “Neizmerno me veseli ta skrivnostni pojav - da po zaslugi literature to, kar je intimno, globoko skrito in česar pravzaprav ni mogoče posredovati - vendarle dobiva svoj izraz in dosega ljudi,” je poudarila ter se posebej zahvalila prevajalcem, tistim “mostovom” prek katerih lahko beseda in svetovi pesnikov in pisateljev prehajajo v druge jezike in kulture.
Danes so meje drugačne
In prav poseben most, prek katerega književnosti prehajajo v druge jezike, je tudi literarni festival Vilenica. Kot je povedal Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev, ki poleg Kulturnega društva Vilenica festival pripravlja, je vileniškemu festivalu uspelo ne le prehajati, ampak tudi rušiti meje. Že v samem začetku, v 80. letih, je po njegovi oceni tudi ta festival s svojimi idejami o Srednji Evropi, prispeval k temu, da je Berlinski zid padel. “Ko smo s tem festivalom, ki letos poteka pod sloganom Navdih meja, začeli, je bila Evropa pod ledom. Političnim ledom, v katerega sta jo odela vzhodni in zahodni politični blok,” je dejal Taufer in spomnil, da je leta 1988, ko je nagrado vilenica prejel madžarski disidentski pisatelj Peter Eszterházy, njegov pisateljski kolega György Konrád Vilenicorazglasil za prestolnico Srednje Evrope.
“Danes teh mej ni več,” je nadaljeval Taufer, “obstajajo pa druge in drugačne.” Danes smo, po njegovi oceni, priča trdnjavi, ki obkroža Evropsko unijo, zidu med kapitalizmom in brezposelnostjo, zidu med bogatimi in revnimi: “Če ste prisluhnili zgodbam letošnjih pesnic in pisateljev, udeležencev festivala, ste slišali literaturo 21. stoletja. Ta čuti te meje, se jim zoprestavlja in proti njim protestira.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
