Če bi se ponavljal, bi se ustrelil
Balzam za dušo. Potovanje. Daleč stran od ponorelega sveta. Kup občutkov, ki jih December Soul, projekt Zlatka Kaučiča, vzbudi v poslušalcu. V četrtek ga je s soustvarjalcema, kontrabasistom Paolinom Dalla Porta in pianistom Stefanom Battaglio, predstavil v Kopru, drevi pa ga bo v Kinu Šiška.
KOPER, LJUBLJANA > Zlatko Kaučič, tolkalec, skladatelj, pedagog, zvočni inovator in še marsikaj, kar je povezano s svobodo, je na plošči, ki je že pred tremi leti izšla pri poljski založbi Not two, združil tako svoj neukrotljivi in nepredvidljivi smisel za improvizacijo kakor liričnost zapeljive, a nikoli banalne melodike. Na plošči December soul (Decembrska duša), ki je naslov dobila po mesecu, v katerem je nastala, mu družbo delata izjemni pianist Stefano Battaglia in nič manj prepričljivi kontrabasist Paolina Dalla Porta, ki sta v Kopru, prav tako na povabilo italijanske samoupravne skupnosti, že nastopila pred skorajda 20 leti.
V skladbah, ki kajpada v živo zvenijo drugače, polnejše in vseprežemajoče, po besedah pesnika Milana Dekleve, ki mu je plošča posvečena, prepoznamo tako avtorjevo meditativnost kakor zanj značilno impulzivnost. Element nepričakovanega ostaja, saj lirične in marsikdaj domala filmske impresije, v katerih zlahka zaznavamo - tudi zaradi zimskega okvira, ki ga prinaša naslov - na eni strani snežne nevihte, na drugi pa milino igre snežink (te izrisuje čarobni božajoči dotik prstov Stefana Battaglie na klaviaturi), prekinja Zlatkov utrip. Neukročenost duha, ki se ne pusti omejiti pričakovanjem intelektualno zaspanih ušes.
“Če bi se ponavljal, bi se najbrž ustrelil,” se (domnevno) pošali inovator, ki pravi, da je treba poslušati z ušesi in ne z očmi. Njegova glasba pa seže do globin, kjer domuje od vsakdana razbolela duša, ki potrebuje zdravilo. In glasba je tudi po njegovem prepričanju zdravilo. Če si sposodimo besedo sogostiteljice Mojce Maljevac, je glasba, ki jo je tokrat ponudil, obliž.
MAJA P. GOMBAČ
