Če ne poskusiš, ne veš, česa si sposoben
Vlado Jeremič se je pred leti mnogim vtisnil v spomin z ekscentričnim nastopom in s skladbo Number One, s katero je med glasbenimi upi nastopil na festivalu Melodije morja in sonca. Nedavno je izolski tednik Mandrač med svoje bralce poslal tisoč plošč Za vedno, na kateri se kantavtor predstavlja v zrelejši različici.
IZOLA> Predstavlja se z uglasbenimi zgodbami, ki so prepričale tudi izolskega kantavtorja, tokrat že drugič v vlogi založnika, Draga Misleja - Mefa. Ta nima dvomov: “Vlado je edinstven.”
Vlado Jeremič, “mlad, perspektiven glasbenik”, kot se rad pošali Mef, je letnik 1953, igrati pa je začel šele pred 15 leti. “Škoda, da nisem začel prej, a dotlej nisem dobil možnosti igranja kitare,” pove kantavtor, po poklicu voznik reševalnega vozila, ki so ga igranja na kitaro naučili sodelavci na reševalni postaji, kajpada v premorih med klici na pomoč. Prvih akordov ga je naučil prav Andrej Kandido, ki ga sedaj skupaj s Kristjanom Pavletičem spremlja v triu Troykka. “Kmalu sem si kupil poceni kitaro in se je začelo. Zavedam se, da nisem in nikoli ne bom instrumentalist, a deset akordov je dovolj za tisto, kar rad počnem in kar me veseli: ustvarjati glasbo,” je iskren Jeremič, ki je svoje prve posnetke na kaseti nesel prav Mefu. “Dobro se spominjam, bilo je 6. januarja 1999. Vprašal sem ga, če so posnetki zgolj za hišno uporabo ali lahko nekega dne pride moja glasba v javnost. Vedel sem, da bo iskren. Poklical sem ga čez tri tedne in mi je dejal, naj nadaljujem. A ko sem ga prosil za besedila, mi je rekel, da moram poskusiti sam, češ če še nisi poskusil, ne moreš vedeti, ali kaj znaš. To je bila ogromna, najpomembnejša spodbuda. Prelomni trenutek. Če bi mi takrat dejal: to špilaj doma za svojo dušo, ne bi šel naprej,” pravi kantavtor, ki mu je prvo ploščo, posneto pri Jadranu Ogrinu, prav tako izdal Mandrač.
Priredba pred ploščo
“Vlado Jeremič je prvi človek, čigar skladba je dobila priredbo, še preden je bila uradno izdana. Ko je posnel prvo skladbo Je bil šum, so skladbo slišali Primorski fantje, ki so jo uporabili za nosilno skladbo svoje plošče. Tako je izšla tudi v narodnozabavni različici pol leta pred izidom njegove prve plošče,” je na nedavni predstavitvi nove plošče povedal Mef, ki mu Jeremič pravi kar dobri angel.
Že kmalu po tistem, ko se je naučil prvih kitarskih prijemov, je leta 2002 s skladbo Number one nastopil na Novi sceni MMS, 2003 na velikem odru, kasneje pa še na Emi, za katero je napisal tudi protestno pismo, s prvim stavkom: Vem, da ne bom izbran. “Takrat sem bil jezen, ker še nisem vedel, kako vse poteka na festivalih. No, jeza se je ohladila, ker sedaj vem, da so festivali biznis,” poudarja kantavtor in obenem priznava, da začetniška Nuber one ni skladba, na katero bi bil ponosen: “Če me vprašajo, naj jo zaigram, rečem, da se je ne spomnim.”
Povsem drugače je z novo ploščo Za vedno, ki jo je večinoma posnel pri Robertu Vatovcu, sicer tudi vodju projekta, ki je zbral na kup vrsto odličnih glasbenikov, od Marijana Malikoviča, Mitje Stropnika do Draga Ivanuše in Gorana Moskovskega.
Skupaj so posneli žanrsko in tematsko pestro ploščo: “Pesmi imajo izvrstna besedila, Vlado jih je dobro odpel, dobri so tudi aranžmaji. Kar nekaj pesmi je radijsko prijaznih,” pravi Mef, ki ne pozabi dodati: “Rižano, ki se je precej vrtela po radijskih postajah, so ribiči iz ribiške družine Rižana vzeli za svojo himno.”
Zgodbe iz življenja
Jeremič, ki je od nekdaj ljubitelj Sanrema in italijanskih kantavtorjev, od Battistija do Cristicchija, o svojih pesmih pravi: “Najraje pišem o ljubezni. V njej se vsi najdemo. Pisal sem tudi že protestne pesmi, a te so spravljene doma, saj to danes nikogar več ne zanima. Na plošči so v glavnem zgodbe, ki jih piše življenje. Nekaj je mojih izkušenj, nekaj pa jih je nastalo iz zgodb, ki so mi jih povedali drugi.” Rad ima staro pravilo: uvod, jedro, zaključek. Velik vpliv nanj pa je imela nekdanje učiteljica slovenščine Breda Butinar: “Vedno sem pisal kratke spise, ona pa je vedno poudarjala: vsaka misel - en stavek. Zato ne dolgovezim, ampak skušam s čim manj besedami povedati čim več.”
Ljubiteljski kantavtor je iskren: “Nikoli ne delaš zgolj zaradi svojega užitka. To glasbeniki radi izjavljajo, a ne drži. Človek dela tudi zato, da ustvarjeno pokaže. Jaz sem si rekel: ok, če me bodo vrteli, bo v redu, sicer pa mi itak še vedno na koncu ostane glasba. Vedno lahko igram. Zame je dogodek že to, da skupaj zaigramo v Ljubljanski ulici, kjer se imamo vedno lepo.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
