Cesarice z drevesom življenja
Marta Košuta, avtorica razstave, ki jo bodo v galeriji Pokrajinskega muzeja odprli drevi ob 18. uri, pravi, da je narodna noša zgodovinsko oblačilo, povezano z mnogimi socialnimi in čustvenimi vrednotami določenega prostora in tam živečih ljudi. Zaradi vsega naštetega obnavljanje noš razume kot izjemno odgovorno dejanje. Razstava Nosile so se ko cesarica odstira pogled v pravzaprav malo znan in z zanimivo simboliko prepreden svet tržaške ženske narodne noše.
KOPER > V Trstu se je v obdobju po pomladi narodov zgodil zanimiv prebrat: v času, ko je narodna noša v Evropi izginjala, je med tamkajšnjo slovensko skupnostjo vzniknila. V mestu, ki je svojevrstno stičišče narodov, kultur, jezikov in ver, je postala zunanji znak narodne pripadnosti.
Zavoljo geografske lege mesta na Tržaškem najdemo dve popolnoma različni ženski narodni noši; obe sta se ohranili vse do danes.
“Na vzhodnem delu, zlasti v Škednju in v vaseh tržaškega Brega, so kmečke žene nosile mediteranski kroj. Ta noša je v osnovi zelo stara, krojena je bila v slogu starodavnih balkanskih tunik, tako imenovanih dalmatik. Čez tako tuniko ali srajco so oblekle še široke brezrokavne kamižote, ki so si jih po potrebi nadele enega čez drugega. V zahodnem delu Trsta pa so si slovenske žene krojile nošo po alpskem modelu, v mestu znano kot manderjera. Ta kroj s širokim krilom, prišitim na životec, poznamo po skoraj celotnem slovenskem prostoru. Pod krilom so oblačile slovansko srajco, opleče, ki ohranja vse elemente tradicionalne izdelave s predpisanimi vezeninskimi okrasi,” pojasnjuje Marta Košuta, proučevalka tržaške narodne noše, izvedenka za njeno rekonstruiranje ter mentorica, ki je svoje raziskovanje tržaške narodne noše objavila v več knjigah.
MAKSIMILJANA IPAVEC
Več o narodnih nošah, ki jih bodo drevi postavili na ogled v Pokrajinskem muzeju, lahko preberete v četrtkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
