Činčin, Keith, Mick ...!
Po desetih letih so (skoraj) vsi še tu - The Rolling Stones in njihovi oboževalci. Žal je lanskega avgusta vse zapustil bobnar Charlie Watts, a Stonesi so ob svoji 60-letnici znova na odrih. In oboževalci so jim na sledi. Znova pa se je zbrala tudi glasbena tovarišija, ki se jim je poklonila pred desetletjem in je tokrat nekaj vzdušja z “velikih odrov” pripihala tudi na uvodni večer Poletja z biseri.
KOPER > Pred desetletjem so legendarni The Rolling Stones praznovali abrahama in Radio Koper se jim je poklonil z nizom oddaj, ki sta jih vodila Iztok Novak - Easy in Goran Gregorič, za prijatelje Jagger, ki jim je sledila koncertna poslastica, na kateri so njihove skladbe v zavetju Circola pred navdušenim občinstvom interpretirali težkokategorniki Matevž Šalehar - Hamo, Rudi Bučar, Samo Budna in Tomislav Jovanovič - Tokac.
V četrtek je Kapodistriasov trg na dvorišču Pokrajinskega arhiva gostil reprizo, ki pa je bila tokrat uvod v koncertni niz Poletje z Biseri. Stonesi pri skoraj osemdesetih še vedno migajo in so pred nekaj dnevi, dasiravno brez izjemnega bobnarja Charlieja Wattsa, osvojili občinstvo londonskega Hyde parka. Divji žrebci, kot so se samoironično poimenovali štirje imenitni domači glasbeniki, pa svojo glasbeno pot prav tako nadaljujejo (no, s kar nekaj desetletji manj na ramenih) in so se v minulem desetletju samo še utrdili med nosilnimi stebri tukajšnje glasbene scene.
Z večerom, posvečenim legendarnim Stonesom, so pritegnili ogromno občinstva, ki je zapolnilo trg. Sprva sramežljivo in precej hladno, nato pa se je vse bolj razgreto odzivalo na akustične priredbe uspešnic, kakršne so Paint It Black, Sweet Virginia, Jumpin' Jack Flash, Gimme Shelter, Sympathy For The Devil, Brown Sugar, As Tears Go By ... vse do Honky Tonk Women v dodatku, ko je občinstvo končno zapustilo sedišča in večeru odtisnilo pečat pravega rock koncerta. V katerem so sicer žrebci pohvalno izpustili Satisfaction, a v grobem sledili predvidljivemu izboru, na katerega že dolgo prisegajo tudi Stonesi.
Večer so sicer v precejšnji meri zaznamovali bolj ali manj uspešni poskusi šaljenja na račun premalo skupnih vaj, večinoma odlična večglasna uglašenost, tu pa tam tudi nujna razglašenost, ter nemalo “činčinanja”, kot bi šlo za različico Hamotovega in Bučarjevega komada (Hej, prijatelj) Dolgo nisva pila, a občinstva, se zdi, peti element ni motil. Pravzaprav je celota izzvenela kot uspešen nujen uvod v prvo poletje, ko naj bi se koncertno življenje vrnilo v tirnice sproščenosti in “odklopa”.