Človek je prišel do gozda
Pilonova galerija je sezono začela velikopotezno. V petek zvečer so odprli razstavo slik in grafik priznanega in daleč naokoli cenjenega goriškega umetnika Franca Duga. Na ogled so tudi njegova zadnja dela Pred gozdom in V gozdu, v katerih razmišlja o prehojeni življenjski in ustvarjalni poti.
AJDOVŠČINA>“Zadovoljen sem s tem, kar sem dosegel. Ni več mladostnega bremena, da moram nekaj doseči. Sem bolj pomirjen,” je v pogovoru s kustosinjo Majo Marinkovsko dejal priznani goriški umetnik Franco Dugo (1941), ki slovi po svoji preciznosti in tehnični moči, hkrati pa je, kot piše direktorica Pilonove galerije dr. Irene Mislej, obdarjen z bogato paleto motivov, ki imajo sidrišče v človeku. Mislejeva je iz umetnikovega bogatega opusa izbrala tri precej različne momente, ki so hkrati tri obdobja in tri tehnike. Prvi moment so njegovi “znameniti” boksarji, ki jih upodablja že desetletja: “Razlog je, seveda, v moji strasti do boksa. Kot mladenič sem se tudi sam ukvarjal s tem športom.” Drugi moment so grafična dela, med katerimi so pokloni Albrechtu Dürerju, s katerimi tekmuje v tehnični spretnosti in si ga dovoli celo interpretirati. Tretji moment sta najnovejši deli Pred gozdom in V gozdu, kjer prvič dosledno upodablja figuro s hrbtne strani. “Nato sem se odločil, da bo mož vstopil v gozd; na sliki ga ni več, je pa tisti, ki gleda, je tista luč, ki je v gozdu.” V tišini gozda človek išče harmonijo in mir v sebi in z drugimi. Gozd je simbol nezavednega, v katerega se je poglobil ter ga razkril v vsej njegovi lepoti.
Franco Dugo se je rodil v Grgarju in že od malega risal. Prvič je razstavljal leta 1952 v galeriji Il Torchio v Gorici. Na Akademijo v Benetkah se je vpisal šele pri 37 letih, tam je potem poučeval kot profesor. O njegovih delih so pisali pomembni kritiki, med njimi Vittorio Sgarbi in Marco Goldin
Medtem ko je umetnik pri grafičnem opusu gojil ljubezen do natančnosti, natančnost je bila pravzaprav njegov imperativ, se je v zadnjem ciklu V gozdu domislil, da bi figuro združil z ozadjem, kar pa je lahko dosegel le, če si ni prizadeval biti natančen. “Kaj podobnega prej ne bi mogel, ne bi znal narediti, niti vzljubiti,” pravi in še pojasni, da so nekatere površine videti povsem abstraktno. Na eni je celo videti, kako mu je spodrsnil čopič! “Prej tega ne bi nikoli dopustil, ampak bi 'napako' takoj popravil.”
KLAVDIJA FIGELJ