Commedia dell' arte na trabakuli
Italijanski gledališki režiser Gianni De Luigi, nekdanji sodelavec velikih imen, kakršna so Elsa Morante, Pier Paolo Pasolini, Dario Fo, Rainer Werner Fassbinder in drugi, je v ponedeljek v Piranu predstavil poseben projekt.
PIRAN > Na obnovljeni beneški trabakuli Il Nuovo Trionfo commedio dell' arte združuje s sodobnimi gledališkimi pristopi. Tako bi rad povezal mesta, ki jih je nekoč že povezovala Beneška republika.
“Na ladjah so komedijanti nastopali v časih, ko so bila potovanja po kopnem veliko težja od plovbe po rekah in morjih. Tudi igralci commedie del' arte so v 16. stoletju nastopali na ladjah, s katerimi so potovali od kraja do kraja,” pripoveduje Gianni De Luigi in dodaja, da želi s svojim gledališčem priklicati v spomin večstoletno zgodovino tradicionalnega beneškega plovila, a temu dodajajo še eno zamisel. “S trabakulo želimo pluti po nekdanjih benečanskih poteh, ob istrski in dalmatinski obali ter delu Sredozemlja, in tako z gledališčem na ladji simbolično povezati kraje, ki so bili nekoč del Beneške republike,” zamisel pojasnjuje režiser, ki je s svojo skupino lansko poletje gostoval tudi v Piranu ter bil nad odzivom občinstva navdušen.
De Luigija in skupino njegovih igralcev so tokrat gostili Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji, Pomorski muzej Sergej Mašera in piranska italijanska skupnost. V pastoralnem kulturnem centru Georgios pa so beneški gledališčniki predsinočnjim Pirančanom predstavili posnetke lanskega gostovanja v Piranu in Rovinju ter zaigrali del predstave, v kateri se Dantejeva Božanska komedija, kakor jo vidijo igralci commedie dell'arte, prepleta s poezijo sodobnega beneškega pesnika Andree Zanzotta.
Predstava, ki jo uprizarjajo na ladji, starejša besedila združuje s sodobnimi gledališkimi pristopi, vključno z obilico improvizacije. Občinstvo jo spremlja z obrežja, igralci pa na trabakuli izkoristijo tudi jambore, po njih plezajo, izvajajo akrobatske elemente, v vsebini pa se resnost prepleta s komičnostjo oziroma ironijo.
Tokratni obisk Pirana je bil namenjen tudi poskusu, da bi odkrili, ali pri nas obstajajo profesionalne gledališke skupine, ki bi uprizorile gledališko igro na plovilih in jo morebiti predstavile v Benetkah: “Radi bi, da bi prišlo do medkulturne izmenjave, do povezovanja med kraji, ki jih zaznamuje Serenissima, ne nazadnje kamorkoli se ozremo pri vas, opazimo kakega leva, simbol nekdanjih Benetk. A veliko bolj kakor nekdanja beneška nadvlada, je danes pomembna izmenjava idej.”
De Luigi leti je pred 12 leti v Benetkah ustanovil Mednarodni inštitut za commedio dell'arte, saj je prepričan, da je nemogoče delati v gledališču, ne da bi jo poznali: “Na velikih prestižnih akademijah, denimo v Moskvi, kjer sem bil tudi sam, se morajo igralci najprej dve leti učiti commedie dell'arte. To je temelj gledališča, saj ponuja izjemno široko ustvarjalno polje: vključuje improvizacijo, ples, petje, odnos s prostorom, ki ga je treba razumeti in v njem delovati. Je temelj zavedanja igralčevega telesa. Commedia dell'arte potrebuje veliko treninga, kajti potrebno je najti telesno ravnovesje, pa četudi bodo igralci igrali povsem pri miru. V njej so zajete vse umetnosti. Ni naključje, da ima že v svojem imenu umetnost.”
Poudarja, da commedio dell'arte danes poznajo po vsem svetu:_ “Povsod vedo, kaj je. Tudi na Novi Gvineji dobijo asociacijo na Harlekina, Pulcinello, Pantaloneja in druge like.”
Gianni De Luigi je izjemno kritičen do novodobnih talent šovov, kakršen je denimo italijanski Amici, ki ga vodi Maria De Filippi, ali pa X Factor, ki ga poznamo tudi pri nas: “Tovrstne oddaje ubijajo talent: nadarjenost spremenijo v tekmovanje, napadalnost, podvržejo jo nepravičnosti ... Tovrstno gledališče ubija gledališče, tovrstna glasba ubija glasbo. Ničesar ne izumljajo, commedia dell'arte pa se neprestano obnavlja, prenavlja, prerojuje, in to je zares pomembno. Ko se zaključi oddaja, se tam ponavadi vse konča.”
Prepričan je, da maksima “kdo zmaguje” v umetnostni ne vzdrži: “V umetnosti nihče ne zmaga. Če je dobro narejeno, slavi umetniško delo. Ali pa delo umre, ker občinstvo presodi, da ni dovolj dobro. Televizijske oddaje ne omogočajo inovacije, kar pa bi potrebovali mladi, ki bi jih morali spodbujati k ustvarjalnosti. Velikokrat namreč živijo s tehnologijo podkrepljeno virtualno življenje. No, gledališče je v živo.”
Svoje igralce Maestro, kakor De Luigiju pravijo igralci na podiplomskem študiju, najprej nauči biti občinstvo: obiskovati morajo likovne, arhitekturne razstave (obisk Beneškega likovnega bienala je denimo študijska obveznost), brati morajo različno literaturo, spremljati, kaj počnejo sodobniki: “Če igralec nima občutljivosti gledalca, ga ne more razumeti. Ne moreš biti zgolj igralec - in to je problem današnjih hipnih igralcev, ki jih proizvedejo razni talent-šovi, kjer so lahko mladi talenti popolnoma nerazgledani. Igralec pa mora biti celovita osebnost, če želi uspeti.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
