Črno beli utrinki zlatih let
V knjižnici Makse Samsa je v teh dneh na ogled razstava črno belih fotografij Ivana Majcana. Nastale so pred 30 leti, ko je tedanje Dramsko društvo Ilirska Bistrica uprizorilo Jurčičevega Desetega brata, ki ga je za oder priredil Andrej Inkret. Omenjena predstava velja za vrhunec bistriške ljubiteljske gledališke dejavnosti.
ILIRSKA BISTRICA > Razstava črno belih fotografij večjega formata, na katerih so upodobljeni značilni prizori in portreti posameznih ljubiteljskih igralcev iz uprizoritve Desetega brata 1982 leta na odru tedanjega Doma JLA (danes Dom na Vidmu), je bila priložnost, da so se nekdanji gledališčniki zbrali in obudili spomin na ta pomemben dogodek bistriškega gledališkega ustvarjanja.
Negativi so zaživeli na papirju
Negativi, ki jih hrani avtor Ivan Majcan, so ob tehnični obdelavi in finančni pomoči podjetja KAAS, zaživeli na fotografskem papirju in ponovni oživili spomin na zlata leta bistriškega ljubiteljskega gledališča. A Dramsko društvo je živelo nekaj let, potem pa na žalost ugasnilo. Odprtje razstave in srečanje nekaterih od tedanjega 21-članskega gledališkega ansambla je bila priložnost za pogovor, v katerem sta Frane Dolgan in Rado Jurač obudila spomine na tedanje čase.
Uvod v prijeten kulturni večer v dobro zasedeni knjižnici je bila uprizoritev znanega prizora iz gostilne, ko je Krjavelj presekal na pol samega hudiča. Po Dolganovi zamisli so ob Krjavlju, ki ga je tokrat uprizoril Rado Jurač (v izvedbi 1982 je Krjavlja upodobil Kristjan Zidar) nastopili člani pevske skušine Vasovalec ob gostilničarju Jožetu Vrhu, ki je igral že pred 30 leti.
Frane Dolgan, v šestdesetih letih dijak koprskega učiteljišča, je postal član tedanjega Odra mladih v Kopru in se ”zastrupil” z gledališčem. V domačem Dolnjem Zemonu je potem s prijatelji začel igrati in režirati v KD Grad. Uspešne predstave so terjale novih moči in tako so Zemonci, kot je dejal Dolgan, pritegnili v gledališče Bistričane, Kristjana Zidarja, Rada Jurača, Ljuba Cvitaniča, vsestranskega kulturnika Franca Muniha in tako je ob koncu sedemdesetih let nastalo Dramsko društvo.
Prve predstave
“Naša prva zelo odmevna predstava so bile Molierove Scapinove zvijače. S to predstavo smo pridobili več simpatizerjev. Poskušali smo celo s Cankarjevim Pohujšanjem, a je bilo to za amaterje prehud zalogaj,” se spominja Dolgan, sicer likovnik, ki je za Desetega brata zasnoval tudi izjemno sodobno scenografijo. Na polpraznem odru so v ozadju projecirali diapozitive, ki so se menjavali, kot so se menjavala posamezna prizorišča dramskega dogajanja. Dolgan je idejno zasnoval tudi kostume (nekaj so si jih sposodili v gledališču na Reki) ter gledališki plakat, ki je bil zelo moderen za tisti čas. Še pred dramatizacijo Jurčičevega romana pa so se člani Dramskega društva lotili Županove Micke, Snubača A. P. Čehova, pa Gogoljeve Ženitve. “Imeli smo srečo, da je bil režiser predstave Jože Mahne, diplomirani dramaturg in to je bilo naše prvo srečanje s povsem profesionalnim pristopom zelo zahtevnega režiserja. Na vajah smo ponavljali nekatere prizore tudi več kot dvajsetkrat - živeli smo za predstavo. Tedanje vodstvo Doma JLA nam je bilo naklonjeno in smo lahko prostore za vadbo uporabljali dan in noč,”se nastajanja Desetega brata spominja Dolgan.
Rado Jurač, priženjeni Bistričan s Koroške, je že na Prevaljah nastopal na ljubiteljskem odru z vrsto predstav znanih avtorjev in celo opravil sprejemni izpit na AGRFT, smer režija, vendar se ni nikoli vpisal na igralsko akademijo. Te izkušnje je prinesel s seboj v Dramsko društvo Ilirska Bistrica: “Po mojem mnenju je bil Deseti brat vrhunec delovanja našega gledališča, čeprav smo vsaj nekateri gojili željo po novih predstavah. Kmalu pa smo ugotovili, da v tako širokem obsegu in s takšnim profesionalnim odnosom, kot ga je zahteval Mahne, ne bomo več vzdržali. Večina nas je že imela družine in tako je naše gledališče ugasnilo,” je konec Dramskega društva razložil Jurač. Ob dogodku v knjižnici velja poudariti, da se z nekajletnim delovanjem Dramskega društva Ilirska Bistrica ljubiteljska gledališka dejavnost na Bistriškem ni ne začela ne končala, je pa nedvomno dosegla enega od vrhuncev.
Zgodovina bistriške gledališke dejavnosti
Začetke je treba iskati v šestdesetih letih 19. stoletja, ko so v Bistriški čitalnici uprizarjali igrokaze in spevoigre, kot so tedaj poimenovali gledališke uprizoritve. Po italijanski zasedbi je v letih po drugi vojni, v času kulturnega razcveta po vsej Primorski, na Bistriškem uspešno delovalo gledališče z uprizoritvijo Divjega Lovca in Razvaline življenja. Potem je sledilo daljše mrtvilo dokler niso začeli z gledališčem v vasi Dolnji Zemon, v okviru KD Grad. Tedaj prvič srečamo pod masko Franeta Dolgana, enega od vodilnih gledališčnikov na Bistriškem še dolga leta pozneje. Po zadnji uprizoritvi Desetega brata je ponovno sledila premor do pojava alternativnega kulturnega društva Zg'bljena legija z izjemno gledališko uspešnico Brkinska tragedija, ki je polnila dvorane ne le v Bistrici, pač pa tudi v sosednjih krajih. Nekako vzporedno, vendar ne povezano z Zg'bljeno legijo je nastalo gledališče tudi v Harijah, v okviru KD Alojz Mihelčič, ki uprizarja predstave v domačem narečju, vsebinsko iz vaškega življenja in ki je z igralkama Jadranko Boštjančič in Alenko Penko doživelo svoj vrh s komedijo Kri nej uoda, uprizorjeno morebiti stokrat. Podobno gledališče že nekaj let živi na Dolnjem Zemonu z mladimi igralci KD Grad, ki tudi uprizarja predstave iz vaškega življenja v domačem narečju. K temu bi lahko dodali še igralsko skupino, Vaške klepetulje KD Tuščak z Bača. Pri tem kratkem prikazu pa ne gre prezreti vseh sedem osnovnih šol, ki z večjo in manjšo intenzivnostjo že desetletja gojijo in uprizarjajo gledališke predstave.
TOMO ŠAJN
