Čudovito zvočno potovanje vase
Trio Širom, ki je z “izmišljeno ljudsko glasbo” v soboto uročil občinstvo v Kinogledališču Tolmin, mednarodno odmevno tretjo ploščo, naslovljeno Svet, ki speče konju cvet, te dni predstavlja po Evropi. Drevi v Parizu, nato še v Nemčiji in Belgiji. Glasba, ki kipi tako iz domišljije kakor iz glasb prostranega sveta in nekakšne nezavedne zvočne dediščine, se dotakne vsakogar. Vsakogar po svoje.
TOLMIN > Da je glasba jezik onkraj jezika, univerzalen, globalen in v vsakem primeru izvirajoč iz močnih čustev, lepo dokazuje Širom, ki je že s prejšnjo ploščo Lahko sem glinena mesojedka požela zanimanje mednarodnih medijev in odlične ocene, o kakršnih sanjajo mnogi domači glasbeniki. Po izdaji prvenca, preprosto naslovljenega I., ki sta ga izdala založba Radia Študent in Klopotec, je skupino pod svoje okrilje vzela mednarodna založba Glitterbeat oziroma njena sekcija Tak:til. V Sloveniji živeči glasbenik Chris Eckman, soustanovitelj založbe, je med drugim bdel nad miksanjem, založba pa je skupini odprla vrata v tujino, kamor se spet odpravlja.
Glasba, ki jo člani opisujejo kot izmišljene ljudske viže, kajpada ni na prvo žogo, ni popularna v tradicionalnem smislu besede, a je nedvomno tako prvobitna, naravna kakor izvirna in sodobna. Kraševka Ana Kravanja, Prekmurec Iztok Koren in domačin iz Čadrga Samo Kutin so tudi v Tolminu na oder prinesli dovolj inštrumentov z vseh koncev sveta in zvočil za cel orkester. Poseben užitek za poslušalca predstavlja že spremljanje kombinacij spajanja najrazličnejših zvokov - od afriškega balafona, maroškega ribaba, bendža, ki ga Koren igra z violinskim lokom, vse do izvirnih zvočil, ki so jih sami ustvarili, in običajnejših glasbil, kakršni sta Anini viola in violina, iz katerih pa zna zvok izvabljati tudi tako, da s prsti vleče po strgani struni.
Vsakemu svoje,vsakemu drugo
Njihove skladbe so lahko ubrane, melodične, mestoma že kar ganljive, kakršna je denimo petnajstminutna Prekaljen v dlan prime ključ z nove plošče, s katero so odprli koncert, ali pa Brez velike verjetnosti objema, pri kateri se pevki, ki tudi glas uporablja kot inštrument, pridruži še Kutin. A so tudi disharmonične, pravo nasprotje reda in iz njega izvirajoče pomirjenosti, prava kakofonija nemira, kakršno so recimo prelili v Vseje usodno, sklepno skladbo pred dodatkom, ki jo sicer najdemo na drugi plošči.
Zvočne pokrajine, ki se izrisujejo v vsakem poslušalcu drugače, so plod tako zajemanja in nabiranja zvočnih odtisov s potovanj kakor dediščine, zlasti nezavedne, vsakega od glasbenikov, na koncu pa celoto sestavi domišljija, ki je glasbenikom ne primanjkuje. Poskus razumskega seciranja, na kaj bi nas ta ali oni del skladbe lahko spomnil, se ob doživetju, kakršno ponuja nastop, povsem zamre. V njihovi glasbi vsak najbrž najde del sebe in potovanje, ki se zgodi, je tisto najpreprostejše in najzahtevnejše - potovanje vase. Tu ni česa razumeti. Res se je treba zgolj prepustiti pravzaprav varnim čustvenim brzicam.
Na koncu velja pohvaliti še prireditelje, tolminski Mink in festival Sajeto, kjer je Širom tudi doma. Kakor je na koncu hvaležno dejal Samo Kutin, tak dogodek res ni “normalen”. A je nujen, pravzaprav je Širom v živo domala obvezno doživetje za svet, ki - če parafraziramo naslov - žal ne zna speči konju cveta.