Da bi Istra zaživela z radostjo
“Pomen Kocjančiča ni samo v tem, kar je v življenju počel, ampak predvsem v tem, kar je v ljudeh pustil. Ali so se torej njegova pričakovanja, da bo istrsko ljudstvo končno zaživelo z življenjsko radostjo, z velikim samospoštovanjem, uresničila; da torej ne bi govorili več o 'tužni Istri', ampak o radostnem obmorskem ljudstvu, ki pomaga preganjati klasično slovensko zagrenjenost.”
KUBED > Tako je o pesniku Alojzu Kocjančiču na sobotni slovesnosti ob stoti obletnici pesnikovega rojstva na odru vaškega doma v Kubedu, med drugim dejal pesnik in akademik Ciril Zlobec.
Prireditev, ki jo je organiziralo domače društvo Skala, so zaradi močnega dežja prestavili v vaški dom. Sicer dokaj prostorna dvorana je bila v soboto zvečer skoraj pretesna, da bi sprejela vse, ki so s svojo prisotnostjo hoteli počastiti spomin na domačega pesnika, “istrskega slavčka in Čedermaca”, kot je Kocjančiča v svojem govoru označil pesnik Ciril Zlobec.
“Čeprav je Kocjančič živel za literaturo, je ni imel za glavno poslanstvo svojega življenja,” je dejal Zlobec. “Razmišljal je predvsem o tem, kako prebuditi slovensko Istro. Vse, kar je mogel, vse svoje moči in ambicije je podredil temu, da bi se Istrani zavedli sami sebe, da bi se borili za svoje pravice ... Ampak ta mala Slovenija, ki jo danes med eno in drugo kavico prevoziš podolgem in počez, še zmeraj ne živi kot nacionalna celota. Če je katera pokrajina, ki je najmanj v zavesti nacionalnega centra, je to prav Istra.”
Takšen mačehovski odnos do Istre se je po Zlobčevem mnenju vzpostavil zelo zgodaj, “že takoj po vojni, med letoma 1945 in 1947”, ko je nova država vse energije namenila politični, kulturni in gospodarski oživitvi istrskega obalnega pasu, “notranjost Istre pa je bila prepuščena sama sebi.”
“To je z grenkobo občutil tudi Kocjančič,” je dejal Zlobec. “A kljub zapostavljenosti je bilo slovenstvo v Istri živo, vendar na poseben način. Kocjančič poudarja, da je najprej Istran, Istran, Istran, seveda tudi Primorec in Slovenec, vendar na poseben način; izhajal je namreč iz osnovne celice življenja, iz svojega kraja, pokrajine; ena temeljnih značilnosti Kocjančiča je prav navezanost na istrskega človeka, zemljo in usodo.”
Udeleženci prireditve, med katerimi so bili tudi Kocjančičevi nagrajenci, so se seznanili z najnovejšim zbornikom Pesmi in zapisi Alojza Kocjančiča, ki ga je ob stoletnici pesnikovega rojstva izdalo kubejsko društvo Skala, uredila pa pesnica in slavistka Ines Cergol. Urednica knjige je dejala, da so o zborniku, ki so ga predstavili aprila v Kopru, pisali predvsem koprski in zamejski mediji, upa pa, da bo knjiga segla čez ozke istrske meje.
Prireditev so popestrili člani društva Skala in učenci ter učenke Osnovne šole Gračišče. Z glasbo, pesmijo, plesom in igro so zarisali drobce iz življenja istrskega pesnika, Kocjančičeve poezije pa sta brala igralec Brane Grubar in predsednik društva Skala Vojko Udovič.
ŠR
