Da bi še kaj napisal o Krasu

OPČINE > Celodnevnega posveta, ki ga je v petek priredilo Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm, se Alojz Rebula ni mogel udeležiti, o jubilantu pa smo slišali toliko, kolikor še sam o sebi verjetno ne bi znal povedati.

V dopisu, ki ga je prebrala Nadia Roncelli, se je Boris Pahor spomnil, da sta bila z Rebulo večkrat skupaj, ko je bilo treba stopiti na okope slovenske narodne zavesti v Italiji. Ko pa je šlo za presojanje zaslug in krivd NOB, sta bila razglašena. A to Pahorju ni preprečilo, da bi svoj dopis pomenljivo naslovil “Različna - a na isti valovni dolžini”.

Njegova življenjska pot je namreč polna knjig, doživetij, polemik, vrhuncev in zasukov, ki bi jih lahko zaobjel le temeljit zbornik.

Rebulo, ki je po rodu tržaški Kraševec, je posvojila Loka pri Zidanem mostu, kjer sedaj prebiva. Zato si je pesnik Miroslav Košuta v svojem referatu zaželel, da bi mojster žlahtne besede iz “utice nad Savo” še kaj napisal o Krasu in o preteklih usodah tržaških Slovencev, češ da samo Rebula zna tako izbrano pisati o Krasu. To željo je Košuta že zaupal Rebuli v zasebnem pismu, naslovnik pa je v odgovoru pojasnil, da je “prej kot Primorec Slovenec in prej kot Slovenec človek”.

Za sociologa in pisatelja Igorja Škamperleta je Rebula predvsem religiozen mislec in pisatelj, čigar misel sloni zlasti na narodni in kulturni identiteti ter na svobodi. Miran Košuta, ki je govoril o Rebulovih stikih z italijanskim svetom, pa je poudaril, da je “prva violina” v orkestru Rebulovih najljubših osebnosti nedvomno Dante Alighieri, klen zagovornik rabe materinščine in religiozni pesnik, ki si je drznil postaviti v pekel tudi nekaj papežev. Kot Dante je tudi Rebula globoko veren, a še vedno kritičen mislec. Lojzka Bratuž pa je spomnila, da je prav Rebula prvi literarno upodobil lik Petra Kupljenika, ki je kot žrtev inkvizicije zgorel sredi Rima.

Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Trstu. Njegovi najznamenitejši romani so Vinograd rimske cesarice (1956), Senčni ples (1960), V Sibilinem vetru (1968), Kačja roža (1994) in Nokturno za Primorsko (2004), za katerega je leta 2005 prejel kresnika. Leta 1995 je prejel osrednjo Prešernovo nagrado, od leta 2009 pa je redni član SAZU.

V mnogih delih in esejih Alojza Rebula se stalno pojavlja antika, o čemer je govorila Jadranka Cergol. Občutek za antično etiko vseskozi spremlja Rebulo, ki pa v literaturi ne ponuja zgolj vsebinskih etičnih razsežnosti, ampak tudi prefinjen jezik. Kot je spomnila Marija Pirjevec, je Rebulov slog ubran in “obseden od pomenov”, kar pa še ne pomeni, da si tu pa tam ni sposodil kakega ljudskega ali tržaško-italijanskega frazema, o čemer je govorila Martina Ožbot.

Aleksander Skaza, Martin Brecelj, Zoltan Jan in Jože Horvat so s svojimi referati osvetlili še nekaj fragmentov iz opusa in življenja Alojza Rebule. Skaza je poudaril vlogo prvih Rebulovih romanov v slovenskem kulturnem prostoru, Jan je govoril o trnovi poti italijanskega prevoda Kocbekove Tovarišije, Brecelj je prikazal “odbojno razmerje z Nietzschejem”, Horvat pa je med drugim povedal, kako zanimivi so intervjuji z Rebulo.

Jubilej tržaškega pisatelja sta želela počastiti tudi Slovenski kulturni klub in organizacija Mladi v odkrivanju skupnih poti. Pred meseci sta skupaj razpisala priložnostni literarni natečaj, ki je bil namenja mladim do 25. leta. Ob koncu petkovega simpozija je članica žirije Lučka Peterlin razglasila imena nagrajencev. Prvo nagrado je prejela 17-letna dijakinja tržaškega klasičnega liceja Franceta Prešerna iz Trsta Belinda Trobec.

PETER VERČ