Da je zborovsko petje stvar preteklosti? Nikakor!
V Primorskih novicah je prvi članek o reviji Primorska poje izšel že 7. marca 1970, po prvem koncertu v koprskem gledališču, kjer ga je spremljal Ivan Silič, tudi sam pobudnik revije in radijski producent na Radiu Koper. Zapis je bil kajpada pohvalen in bodrilen, a tudi profesionalno kritičen. Teden zatem je Primorski dnevnik kar na časopisni naslovnici napovedal prvi koncert v Kulturnem domu v Trstu.
Prva revija, ki jo je 1. marca 1970 gostil Koper, je bila zanimiva z več vidikov, je zapisal Ivan Silič (1909-2008), eden od zaslužnih za vzpostavitev povojnega sistema glasbenega šolstva na Primorskem in dolgoletni kritični spremljevalec, ocenjevalec in svetovalec revije. “Predvsem v tem, da so nastopali zbori s tokraj in onkraj meje z istim zanosom in ljubeznijo. To pomeni tudi prvi podvig novoustanovljenega Združenja pevskih zborov Primorske, ki ob sodelovanju Slovenske prosvetne zveze v Trstu skuša zajeti v dveh podobnih revijah še vse ostale zbore, in sicer v Trstu in v Postojni,” je še pojasnil.
Nepričakovan odziv občinstva
Beremo tudi, da je uspešno organiziran koncert v Kopru “povzdignil” tudi nepričakovano dober obisk, saj je bila gledališka dvorana popolnoma zasedena. “Znak, da se zanimanje za zborovsko petje znova prebuja ali bolje, da ni nikoli zamrlo, le pevska dejavnost v vseh svojih okolnostih je zastala in se uspavala pod krinko izumetničeno skovanega gesla, da je zborovsko petje stvar preteklosti in ne sodobnosti. Skovali so ga tisti, ki niso imeli smisla, da bi nudili zborovstvu moralno in materialno podporo. Posebno zadnja se jim je zdela popolnoma odveč. Ne sicer vsem,” je že tedaj pisal Ivan Silič, ki ni mogel slutiti, da bo njegova kasnejša kolegica z Radia Koper Branka Kljun danes za mnoge zbore ugotavljala podobno.
Ljubezen gre iz roda v rod
“Te odnose lomijo mlajši in naprednejši nosilci, ki tudi na pevskem področju odpirajo nadaljnjemu napredku vrata na stežaj. In tako je prav,” je še pojasnil. Dodal je, da so zbore k pripravam na nastop in pot v Koper “prignali ljubezen do rodne besede, sla in navdušenje za lepo petje, ki je desetletja in stoletja iz roda v rod vstajalo in presajalo toliko lepih misli in bogatega čustvenega izživljanja”. “To smo čutili, čeprav so oblikovanja posameznih zborov dosegla različne ravni. Vendar je bilo vse in pri vseh iskreno: izhajalo je iz želje po lepem in plemenitem izrazu, kar ga premoreta znanje in veselje,” je še zapisal Silič, ki je slovel kot strog, a konstruktiven kritik. Na prvi reviji je kot kakovostni vrh programa izpostavil zbor Jacobus Gallus, tako po programu kakor po umetniški ravni. Med tiste, ki so izstopili iz povprečja, pa je postavil še: zbor Naša borba iz Brij pod vodstvom Stanka Benka (odlikoval se je “po lepi in pravilni izgovorjavi, po dokajšnji zlitosti in preprostem, nevsiljivem prednašanju pesmi”), oktet iz Pirana pod vodstvom Adolfa Krašne (ta je pokazal napredek v primerjavi z letom poprej in “bi ob še večji pevski disciplini lahko postal pomembna pevska skupina v nadaljnjem oblikovanju še zahtevnejši programov”) in zbor Pevskega in glasbenega društva Tolmin, ki je pod vodstvom Franca Prezlja prepričljivo predstavil tri pesmi. “Tako za te zbore kakor za ostale velja pripomniti, da zvenijo uravnovešeno veliko bolj v piano do mezzoforte, dočim se v forte zvočno razpršijo - zaradi izstopanja posameznikov, skupin in zaradi neenake, slabe izgovorjave, kateri bo v bodoče treba posvečati več pozornosti. Vsled tega utrpi zbor na čistosti intonacije, na nazornosti ...” še med drugim beremo v Siličevem v zapisu, ki je še danes zanimiv in poučen. Na koncu kritike pisec pohvali prav vse zbore, saj je vsak izmed njih, posameznim pomanjkljivostim navkljub, ustvaril nekaj “lepih mest” in predano zapel svoje pesmi.
