Damon Albarn: “Demokracija je naša dediščina in edina, ki nas bo osvobodila”
16.000-glava množica, brezhibna organizacija, eden najlepših italijanskih trgov in zelo dobro razpoložena glasbena druščina Gorillaz je rezimé tržaškega koncertnega dogodka leta.
Damona Albarna je na odru spremljala številčna in zelo pisana druščina glasbenikov.
Foto: Maja Pertič GombačTRST > Trst se je namreč s sobotnim koncertom še vedno vročega in neupehanega britanskega virtualnega glasbenega kolektiva Gorillaz v organizaciji agencije Vigna PR in ekipe FVG Music Live še bolj utrdil na zemljevidu tistih mest, ki so v svojih središčih sposobna izpeljati koncerte produkcijsko zahtevnejših in popularnih zasedb velikega formata ter zagotoviti številne varnostne “protokole”.
Koncert so, kot se šika za Gorillaz, vseskozi spremljale zelo bogate vizualije.
Foto: Maja Pertič GombačTrst je “dihal” drugače
Kljub nastopu konec junija v Lido di Camaiore v Toskani ter na zagrebškem festivalu Inmusic, čigar organizatorji so se kar tri leta dogovarjali za njihovo gostovanje, je bil sobotni koncert Gorillaz v Trstu že več mesecev razprodan (pred dnevi so sicer sprostili še nekaj vstopnic).
Že dopoldne je bilo v mestu zaznati drugačen utrip. Nemogoče je bilo zgrešiti oboževalce zasedbe, ki so se v Trst pripeljali iz številnih drugih krajev. Marsikateri so se pripeljali z vlakom, nekateri z Dunaja in drugih mest s severa Italije, veliko pa je bilo obiskovalcev iz Slovenije in bližnje Hrvaške ter kar nekaj “eksotov” iz Velike Britanije, Nizozemske, Finske … Tržaški mediji so poročali, da so bile v mestu zapolnjene tudi vse prenočitvene zmogljivosti. Najbolj zagreti oboževalci pa so se že zjutraj začeli zbirati na prizorišču koncerta, da bi si zagotovili mesto v prvi vrsti, opoldne pa so ujeli tudi generalko in frontmena zasedbe Damona Albarna, ki je vidno dobre volje fenom delil avtograme.
Gorillaz je britanski glasbeni fenomen, ki ne izgublja na svoji popularnosti že skoraj 30 let. Gre za virtualno glasbeno zasedbo, ki sta jo leta 1998 ustanovila glasbenik Damon Albarn, sicer član skupine Blur, in stripar Jamie Hewlett. Oba sta v 90. letih minulega stoletja neštete ure preživela ob gledanju in zajedljivem komentiranju MTV-ja, ki mu je po njunem mnenju primanjkovalo vsebine in je prednost dajal estetiki oziroma zunanji glasbeni fasadi. Tako sta osnovala kolektiv izmišljenih animiranih članov, vsakega s svojim ozadjem in zgodbo - 2-D, Murdoc Niccals, Noodle in Russel Hobbes, za katerimi pa stoji širok krog resničnih glasbenikov in producentov.
Zasedba je mednarodni preboj dosegla leta 2001 s prvencem Gorillaz in uspešnico Clint Eastwood. Še večji uspeh je sledil z albumom Demon Days iz leta 2005, na katerem sta izšli skladbi Feel Good Inc. in DARE. Gorillaz so skozi leta razvili prepoznaven slog, v katerem združujejo alternativni rock, hiphop, elektroniko, dub in pop, pri tem pa pogosto sodelujejo z znanimi izvajalci različnih generacij in žanrov.
Yasiin Bey (prvi z leve) in Omar Souleyman (v sredini) sta se zasedbi Gorillaz pridružila pri skladbi Damascus.
Foto: Maja Pertič GombačNekaj smo jih lahko tudi v živo slišali na sobotnem koncertu. Pri Superfast Jellyfish in Feel Good Inc. se je zasedbi na odru pridružil legendarni raper Posdnuos (tudi član skupine De La Soul), Yasiin Bey (nekoč Mos Def) je repal pri skladbah Stylo in Damascus (pri slednji se je pridružil še sirski glasbenik Omar Souleyman, ki je nastopil tudi kot “predvozač”), pri Dirty Harry pa je svoj del prišel odrepat Bootie Brown (nekoč v Pharcyde).
V Trstu Gorillaz sicer niso ponudili “greatest hits” koncerta, kjer bi nizali uspešnico za uspešnico, ampak so poudarek dali zadnjemu, že devetemu albumu The Mountain in drugim manj znanim skladbam, ki pa so jih po odmerkih dopolnjevali njihovi megahiti, kot so 19/2000, El Mañana, Clint Eastwood, On Melancholy Hill ... Koncert so, kot se šika za Gorillaz, vseskozi spremljale zelo bogate vizualije, ki so bile zelo dobro vidne tudi v zadnjih vrstah.
Damon Albarn je v Trstu presenetil s “partizansko” opravo.
Foto: Maja Pertič Gombač“Partizanska” oprava Albarna
Albarn je bil sicer vidno dobro razpoložen, a bolj redkobeseden. Zanimiva pa je bila njegova oprava. Oblečen je bil namreč v vojaško zelene hlače in srajco, na glavi pa je imel poveznjeno kapo s trobojnico, ki je spominjala na partizansko čepico. Kot že na nekaj koncertih, pa je tudi v Trstu nosil bedž z napisom “Študentje zmagujejo”, s čimer izraža podporo boju srbskih študentov. Večkrat se je s preprostim “grazie” zahvalil občinstvu iz Italije in “bližnjih” Hrvaške in Slovaške (!) ter pustil malce grenak priokus pri slovenskem občinstvu. Nekje na sredini koncerta pa je Albarn poudaril pomen in moč demokracije. “Demokracija je naša dediščina in edina, ki nas bo osvobodila,” je povedal in kasneje dodal, da je v današnjih, diktatorskih časih treba biti previden.
Po uradnem delu koncerta, nekaj pred 23. uro je sledil krajši premor, ki mu je sledil še “bis”. Temu je kmalu zagodel “električni škrat”, nekajminutno reševanje izpada električne energije pa je Albarn takoj izkoristil tako, da se je pomešal med oboževalce v prvi vrsti. Dveurni nastop so sklenili s hitom Clint Eastwood in potešili 16.000-glavo množico.