Danes vsak lahko vse pove, a v poplavi glasov ni vsebine

Se veselite predvajanja dokumentarca?

“Seveda me zanima, kako bo name deloval film danes, ker ga nisem gledal od časov, ko je bil dokončan. Slišal sem se tudi z režiserjem Dušanom Moravcem. Snemati ga je začel, še preden sem leta 2008 objavil svoj drugi album Mrtvi so mrtvi, in me s kamero začel spremljati, še preden sem se preselil v Slovenijo. Posebej všeč mi je, da se v filmu ne pogovarja z mano, temveč je, na primer, raje uporabil posnetek, ko me intervjuvajo na kaki radijski postaji ....”

Damir Avdić, glasbenik

“Danes, v demokraciji, ki jo poganja kapitalizem, lahko poveš, kar želiš, kar te teži. In potem zgolj še govoriš. In v poplavi glasov se izgubi vsebina. To je največja prevara.”

Projekciji sledi predstavitev plošče Radikalno šik. Hecen paradoks. Ima besedna igra poseben čar?

“Kot sem že kdaj dejal, je edino, kar ima danes še smisel, satira. S humorjem, seveda nebanalnim, je sporočilo veliko močnejše, glasnejše, kot če le izkričite neke politične fraze. Naslov pa je v slogu naslovov Human Reich ali Mein Kapital. Zanimivo mi je spremljati, kako si jih ljudje različno tolmačijo. Vsak si stvari pojasnjuje po nekakšni svoji notranji inteligenci ...”

“Poglejte delavce, ki gradijo stanovanja, vredna pol milijona evrov. Oni jedo kruh in pašteto. In nikoli v življenju ne bodo imeli svojega stanovanja.”

Videz ni še nikoli toliko pomenil. Tudi tako si lahko pojasnimo. Biti šik je pomembno. Radikalno pomembno?

“Drži. To je že brutalno. Vse je uniformirano. Od razvedrila do politike, od resnih zadev do banalnosti. Najprej videz, nato vsebina, a mnogi obupajo, preden pridejo do nje.”

Ko ste omenili uniformiranost, se je sprožila asociacija na vašo misel iz pesmi: “Slavimo različnost, da ne bi videli razlik.” Je površina pomembna?

“Bistvo kapitalizma ali neoliberalizma je, da ljudi ohrani pri površini. Da se sploh ne spustijo v globino, da bi spoznali, kaj za vsem tem stoji. Kajti če bi se začeli zanimati za resnično vsebino, bi videli, da za fasado ni ničesar, kar bi si res želeli. Kapital si želi prodati čim več, in to čim dražje.”

V dokumentarcu novinarski kolega pravi, da jezo pretakate v ustvarjalnost. Vaši nastopi so energični, ostri, kitara in besede zarežejo. A v resnici se zdite predvsem optimist. Kot vsak, ki verjame v moč umetnosti.

“Veseli me, da ste uporabili besedo optimist. Tudi ko te kaj udari, moraš preko tega. Moraš naprej. Ne bi pa za svoj nastop uporabljal besede jeza, temveč prej ekspresivnost, energičnost, in veseli me, da je v tem zaznati optimizem. Večkrat se pojavlja vprašanje, ali lahko glasba oziroma umetnost na splošno spreminja svet. A mislim, da se ni treba ukvarjati s tistim, kaj spreminja svet, temveč s tem, kar spreminja mene. Glasba mi je dala ogromno. Z njeno pomočjo sem prišel do pisanja knjig, da sem se lahko izrazil. Obenem pa nisem samo ustvarjalec in izvajalec, še vedno sem tudi poslušalec.”

Jan Cvitkovič v filmu pravi, da ste nekakšna stara duša, da je vaše sporočilo vaša misija … Se v tem prepoznate?

“Joj, ta Cvitkovičeva stara duša me spremlja, odkar je to izrekel. (smeh) Ne, sploh ne razmišljam o kakršnikoli misiji. Zame je glasba čista strast, užitek, kar je videti med koncerti, ko igram.”

Ste pa tako občutljivi, da z glasbo opozarjate tudi na trpljenje drugih. V Kolonah govorite o beguncih. Zanimivo, da nadnje pošiljajo kolone drugih “stražarjev na minimalcih”.

“Vsi smo v koloni, le da tega ne vidimo. To je najbolj žalostno. Dokler se nekaj ne zgodi in se zaveš, da je to sploh možno.”

Ekonomsko nasilje omenjate tudi v pesmi Spomenik, v kateri pravite, da nas razredne razlike razdvajajo. Vse to nam danes predstavljajo kot upravičen novi darvinizem. Če nisi dovolj dober, uspešen, produktiven, da bi si prislužil bogastvo, si sam kriv, ostani v koloni. Drži?

“To je najboljša definicija za vse to - novi darvinizem. V skladbi Radikalno šik te ljudi imenujem orangutani … Najmočnejši šimpanz si vse prisvaja, a na drugi strani imamo ljudi, ki delajo po deset ur in nimajo ničesar. Lahko delaš, kolikor želiš, a nič ne pomaga, če te ne plačajo. Tudi ljudi, ki delajo kakovostno, ki so marljivi, ne. Poglejte delavce, ki gradijo stanovanja, vredna pol milijona evrov. Oni jedo kruh in pašteto. In nikoli v življenju ne bodo imeli svojih stanovanj. Zgodba, da kdor dela, bo imel, je čista laž. Vsi delamo, a pobirajo orangutani.”

Obenem nam kapitalizem še vedno predstavljajo kot sinonim za svobodo. Kako nas prepričajo?

“V prejšnjem sistemu smo imeli verbalni delikt. V demokraciji, ki jo poganja kapitalizem, lahko poveš, kar želiš, kar te teži. Potem zgolj še govoriš. In v poplavi glasov se izgubi vsebina. To je največja prevara. Precej težka filozofska tema … To je dober obrambni mehanizem sistema, v katerem se v resnici še vedno ne sme povedati vsega.”

Mnogi se v teh zmedenih časih za odgovore obračajo na umetnike, zlasti take, ki skušajo ljudem odpirati oči. Najbrž vas vprašajo, kakšna je rešitev, kaj bi morali narediti?

“Zdi se mi, da je tudi to vprašanje prišlo s kapitalizmom. Ta občutek, da moramo narediti nekaj velikega. A v resnici lahko največ narediš zase in svoje bližnje. Ko se začnemo spraševati, kaj narediti, se v tem izgubljamo. Ob revolucijah, velikih rešitvah, velikih dejanjih se spomnim Lennonove misli, ki bi jo lahko parafraziral v: življenje je tisto, kar se nam dogaja, medtem ko smo zaposleni s planiranjem velikih dejanj.”

Glasbo pišete tudi za film in gledališče. Nenazadnje ste zanjo prejeli tako vesno kakor Borštnikovo nagrado. V teh dneh jo je moč slišati tudi v predstavi Dr. Prešeren, ki jo je na oder kranjskega gledališča postavila Neda R. Bric. Je nekaj ironije v tem, da glasbo za simbol slovenstva napiše umetnik iz Tuzle?

“V resnici gre za glasbo, in ustvarjal sem jo, kakor če bi delal za predstavo v Nemčiji ali Bosni. Glasba je glasba.”

Ste bolje spoznali Prešerna?

“Oh, Prešerna smo obravnavali že v šoli, ne pozabimo, da sem odraščal v Jugoslaviji.” (smeh)

Pa se je vaš pogled nanj kaj spremenil, odkar živite v okolju, ki ga - zlasti občasno - slavi?

“Tudi o tem govori predstava, o okolju, ki ga občasno slavi, ob praznikih, obletnicah smrti, rojstva … Na koncu predstave hčerka, ki je pisala spomine na očeta, pove, da medtem ko so njega slavili, so se njegovi potomci izgubili v bedi. Sicer je vedno tako, da iz zgodovine potegnemo neke ljudi, ki jih zdaj slavimo, medtem ko jih v njihovem času niso cenili. Tako kakor mi danes ne cenimo ljudi, ki bi si zaslužili, pa jih bodo morda čez sto let.”