Danica Pardo: “Ta čas me je preoblikoval”

“Moram reči, da je ta čas preoblikoval tudi mene. Ne v slabem smislu, ampak da sem se spoprijela z vsemi omejitvami in si zadala nalogo, da me to ne sme in ne more ustaviti. Zato sem srečna, da sem v tem času lahko pisala, tudi snemala določene stvari. Ugotovila sem, da s sogovornikom ne znam več govoriti tako kot včasih. Da vsak pogovor obrnem na smeh, da nasmejim tistega na drugem kraju žice. Zgodi se samo od sebe, drugače ne morem ravnati. Tako trosim svojo moč in lepo mi je, da to lahko naredim,” pravi Danica Pardo.

Kot pevka in članica Ženskega pevskega zbora Prem pravi, da je čas v koroni močno zaznamoval tudi pevce. “Ker se že leto dni ne družimo, ne vadimo, ne nastopamo. Kar je virtualno, pa ni primerljivo s tem, da smo bili na odru, da so poslušalci pod odrom, da je ta vez vzpostavljena. Pri petju je to velika reč.” Kot drugod po Sloveniji in navsezadnje po svetu je tudi na Bistriškem petje v živo zamrlo. “Tu, pod Snežnikom, je bila od vedno bogata in lepa tradicija petja, ki so jo spremljali dogodki vseh vrst, proslave, gostovanja. Tudi v drugih državah, kjer je vedno kdo od poslušalcev v zboru srečal znanca iz rojstne vasi. To so bila lepa, vesela praznovanja. To pogrešam. Nastopanje nam je bilo v ponos, meni se je zdelo, da se pomladim, ko sem med njimi.”

Podobno se godi celotnemu kulturnemu dogajanju. “V gledališčih je mrtvilo, koncertov ni. V spomin mi prihajajo orkestri pihalne godbe, pogrešam prvomajske budnice. Tudi pust letos ne bo prišel. Če smo prej po vaseh gledali mnoge prireditve, pri katerih so se kot igralci preizkušali vaščani in je vsaka prireditev pripovedovala zgodbe Brkinov, tega sedaj ni. Vsako petje je posebna govorica in prepričana sem, da sta domača beseda in pesem kot pesem srca.”

Kot članici pevskega zbora ji je čas, ki ga preživljamo, navrgel tudi misel, da bi ob kulturnem prazniku spodbudila k razmisleku o ljudeh, ki skrbijo za domačo pesem. V ta namen je izdelala voščilnice, s katerimi bi se vsak pevski zbor zahvalil zborovodjem, piscem besedil in notnega črtovja, ki poskrbe za to, da lahko pojemo v domačem jeziku in se zavedamo, da je “naša ljudska pesem tako zelo nujna in potrebna”.

Odločevalcem pa polaga na srce: “Naredite tudi za nas, pevce, mehurček, da bomo lahko v njem spet prepevali.”