David Bandelj: Pesmi pustim, da me pelje skozi zrak
Goričan David Bandelj je prvi zamejski pesnik, ki je zmagal na viteškem turnirju za najboljšo neobjavljeno slovensko pesem in dobil naziv vitez poezije. Oprostite, bi rekel, David, zmagala je pesem, ne jaz.
> Turnir, pesniki se pomerijo med sabo, zmagovalec je vitez … Zveni precej srednjeveško ...
“Zveni res srednjeveško, a je zelo sodobno. Najprej je bil razpis, na katerega sem anonimno poslal eno pesem, žirija je izbrala polfinaliste, to je 24 pesmi. Sledila sta dva polfinala, v Ribnici in Prekmurju, na vsakem se je pomerilo 12 pesnikov, tedaj je žirija prvič videla tudi pesnike in jih 'povezala' s pesmijo. Nato je bil nastop pesnikov, vsak je interpretiral svojo pesem, žirija pa je v finale napotila štiri izbrance, svoja dva je izbralo tudi občinstvo. Na finalu v Mariboru pa sta vsak svojega zmagovalca izbrala žirija in občinstvo.”
Pesniški turnir je v organizaciji založbe Pivec potekal ob 17. Slovenskih dnevih knjige. Bandelj je žirijo, ki so jo sestavljali Borut Gombač, Irena Novak Popov in Zoran Pevec, prepričal s pesmijo Lost in translation.
> Ste se pripravljali na nastop?
“Ne. Če bi bil igralec, bi se verjetno pripravil, kot pesnik sem medij in pustim pesmi, da me pelje skozi zrak, skozi zvok.”
> V doktoratu ste obravnavali dnevnik v slovenski in svetovni literaturi. Kaj bi tistega večera, ko ste postali vitez poezije, zapisali v dnevnik? Pa ga pišete?
“Ne, ne pišem ga več. Tistega večera nisem zaznal posebne sreče, kajti zmagala je pesem in ne jaz. Pesnik zapiše besede, a pesem je tista, ki ima svoj naboj. Mogoče v slovenski literaturi bolj častimo pesnike kot pesmi, bolj častimo ustvarjalce kot umetnine. Jaz stojim za njo, a ona je tista, ki bo (morda) obstala.”
> Ali niste pesem prav vi?
“Pesem sicer pride iz mene, a če ostane vezana name, je izgubila smisel. Pesem mora priti do drugega in to na način, da ga premakne. Če ga ne, je pisanje čisti solipsizem in to je velika nevarnost za poezijo. Slovenci imamo ogromno pesnikov in smo nagnjeni k temu, da svoja čustva izražamo navzven, ampak ne dogaja se pogosto, da pesem pride do drugega in ga premakne. Pesnik naj se torej ne bi osredotočal le na tisto, kar se dogaja v njem samem, ampak skušal zavzeti ves svet, podzavestni svet kolektiva in šele takrat je pesem primerna za širše občinstvo. Zgodi se, da nam je včasih pesem všeč, ampak smo od nje oddaljeni; tedaj je pesem bližje pesniku kot bralcu. Jaz se trudim, da bi bila pesem bližje bralcu kot pesniku in upam, da sem prav s pesmijo, ki je zmagala na turnirju, to dosegel.”
> Kako je nastajala ta pesem Lost in Translation ; se spominjate dneva nastanka?
“Seveda. Junija lani, ko smo z Vokalno akademijo Ljubljana gostovali v Montpellieru v Franciji, sem se nekega sončnega popoldneva usedel v živahen park in začel pisati. Napisal sem pet pesmi, med njimi tudi to. Ta je bila edina, ki me je zganila, zato sem se odločil, da jo pošljem na turnir.”
> ' Bojim se svojih pesmi, ker se uresničujejo' , ste nekje zapisali.
“O tem mi je govorila Meta Kušar, njej pa Tomaž Šalamun. 'Pazi, kaj pišeš, ker se bo uresničilo,' ji je baje dejal. In res, včasih nekaj zapišeš in čez leta se to zgodi, pa te stisne. Zato nekatere pesmi, ki se mi porodijo, ne gredo na papir.”
> Nadaljujte …
“Gre za silnice, ki jih ljudje ne poznamo in je tudi prav, da jih ne. Ko se umetnik dotakne podzavesti, ki je njegova in hkrati postane kolektivna, se zgodi marsikaj. Dogodijo se stvari, ki zahtevajo odgovornost. To ni enostavna stvar, pa čeprav se tako zdi.”
> Uredili ste antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide . V kakšni formi je naše pesništvo v Italiji in … hm, kdo je oče?
“Ne gre toliko za očeta, kakor za mamo. Opazil sem namreč, da se Lepa Vida pojavlja pri različnih pesnikih, idejno pa gre za hrepenenje po nečem, morda prostoru, kjer bi se slovenski človek v Italiji lahko našel. Smo dvoživke, ki se sicer včasih dobro znajdemo, včasih pa zelo težko. Hrepenenje je v slovenski poeziji močno čustvo, v primeru Slovencev v Italiji pride še posebej do izraza tisto po narodni samobitnosti. Da se slovensko lahko izražaš, misliš in deluješ v prostoru, ki ni (več) slovenski. Do zanimivega preobrata, ki je opazen v poeziji, je prišlo ob padcu meje, ko se je začel iskati skupen prostor in pride do relativizacije narodnega momenta. A hrepenenje ostaja.”
> Očeta torej ni?
“Rod gre naprej po ženski liniji.”
KLAVDIJA FIGELJ
