Dediščina v ustvarjalnih rokah

ŠTANJEL >V knjigi Varuhi zgodb - Naša kulturna dediščina v dobrih rokah se publicist, urednik in prevajalec Iztok Ilich posveča dolgi vrsti širši javnosti neznanih varuhov in varuhinj izročila slovenske ljudske kulturne dediščine. Ti brezplačno in brez javnih podpor na različnih področjih celotnega slovenskega skupnega kulturnega prostora ohranjajo izročilo in ga posredujejo mlajšim generacijam.

Knjiga, ki jo je izdala Mohorjeva družba v Celovcu, prinaša tudi številne primorske zgodbe, od škoromatov, brdanskih šjem in cerkljanske laufarije, slovenskih majev v Bregu in majence, čupe, slovenskih ribičev in muzeja v Križu do Kraške ohceti in Kraške hiše ter muzejev v Škednju in Ricmanjih ter venčkov svetega Ivana v Štanjelu

“Bolj temeljito in strjeno kot kdo pred menoj sem predstavil prav vaše svetoivanske venčke,” je Ilich med drugim povedal na nedavni predstavitvi knjige v Štanjelu. In dodal: “Odkar so na pobudo Goriškega muzeja leta 2000 obudili tradicijo, o kateri je govorilo predvsem ustno izročilo, lahko v Štanjelu govorimo o novi, v marsičem tudi posodobljeni tradiciji. Ta šega se je v zadnjih nekaj letih tako trdno postavila na noge, da je bila lani spomladi vpisana v slovenski Register žive kulturne dediščine. Obenem se Štanjelu, ki je postal središče dogajanja, manj opazno pridružujejo še nekatera druga naselja na slovenskem Krasu in v Brdih. Ta slikovita stara šega ni popolnoma utonila v pozabo niti v višje ležečih vaseh na Tržaškem Krasu niti na robu Trsta, poseljenem s Slovenci.”

Varuhi izročila imajo posebno, svojo zgodbo: “Ko sem začel pred petimi leti po upokojitvi bolj intenzivno in sistematično stikati po celotnem slovenskem kulturnem prostoru, nisem razmišljal o knjigi. Na pot, z ženo sva pri tem imela izhodišče zlasti v Štanjelu, so me spravile informacije o dogodkih, zlasti o različnih prazničnih prireditvah, ob katerih so prihajale na dan stare šege in navade. Ob osebnem soočenju z izjemno pestrim izročilom so ga nova spoznanja, ki so presegla njegove predstave in pričakovanja, tako očarala in pritegnila, da je varuhe tradicije še podrobneje izprašal, doma pa pobrskal po literaturi in internetu ter nato o tem, kar je videl, doživel in posnel, tudi pisal v različne slovenske in zamejske medije. “V odzivih na pisanje so bralci izražali presenečenje, da se te in takšne reči dogajajo tukaj in zdaj, med nami, čisto blizu, pa zanje ne vemo. Mnogi so si šli nato tisto reč ali dogodek ogledat in so razširili svoj glas o njem. Zame so bili vsi ti odmevi velika spodbuda, da sem se tudi sam vračal, se znova pogovarjal ali si dopisoval z informatorji ter prvotne zapise - že z mislijo na knjižno objavo - aktualiziral ter dopolnjeval z novimi podatki in fotografijami,” je povedal na predstavitvi, ki je potekala pod okriljem Galerije Lojzeta Spacala.

Kot je napisala v uvodniku etnologinja dr. Mojca Ravnik, je Ilichova knjiga pomembna, ker prinaša veliko novih spoznanj, avtorju pa je uspelo dediščino prikazati kot nekaj živega in sodobnega, kar združuje ljudi vseh starosti in nazorov, jim bogati življenje ter jih spodbuja k ustvarjalnosti. In to so dovolj dobri razlogi, da knjigo vzamemo v roke.

BOGDAN MACAROL