Dekle, ki je postalo uspešnica

V šestih letih je knjige Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo (slovenski prevodi so izšli pri Prešernovi družbi) kupilo več kot 65 milijonov bralcev v 46 državah.

Nedvomno gre tudi za tržni fenomen, saj je pred dnevi švedska trgovska veriga H&M predstavila kolekcijo oblačil Dragon Tatto Collection v stilu asocialne hekerice Lisbeth Salander, ob novinarju Mikaelu Blomkvistu glavne junakinje filma. To ni prav nič všeč Evi Gabrielsson, dolgoletni partnerici Stiega Larssona. Švedski novinar in pisatelj izida trilogije in njegovega bliskovitega uspeha ni dočakal; zaradi srčnega infarkta je umrl 9. novembra 2004.

In čeprav so se ob bumu, ki ga je povzročila knjižna uspešnica, spraševali, kako je mogoče, da ima posthumno izdan romaneskni prvenec tak vpliv na celo generacijo, trilogija Millenium tudi po šestih letih očitno še ni rekla zadnje besede. Ključev za uspeh Larssonove trilogije je nedvomno več, vsekakor pa ne moremo obiti podobnosti med avtorjem in Blomkvistom (v Fincherjevi adaptaciji ga upodobi Daniel Craig), ki je zagotovo pisateljev alterego. Larssona in Blomkvista zanimajo iste teme: zločini korporacij, zloraba moči, nasilje nad ženskami, vzpon neonacističnih in ekstremističnih gibanj, ksenofobija in rasizem. Blomkvist je soustanovitelj in novinar neodvisne revije Millenium, Larsson je bil najprej dopisnik britanske antifašistične revije Searchlight, kasneje pa je ustanovil Expo Magazine, v katerem je objavil serijo člankov o neonacističnih ekstremističnih skupinah. Tako kot Blomkvist je izkusil, kaj pomeni, če tvoje pisanje vodijo trda etična in moralna načela - njegov sodelavec je preživel bombni atentat, večkrat so mu grozili s smrtjo in nemalo je ugibanj, ali ni bil umorjen.

Larssona je zaradi izkušnje iz mladosti - pri petnajstih je bil priča skupinskemu posilstvu mladega dekleta, a ni mogel posredovati - gnalo v razkrivanje nasilja nad ženskami v švedski družbi. Prvi del trilogije tako nosi naslov Män som hatar kvinnor (Moški, ki je sovražil ženske). Lik Lisbeth (v hollywoodski verziji jo odigra Rooney Mara) je švedski pisatelj tako zasnoval kot Piko Nogavičko 25 let pozneje. Drobcena in asocialna hekerica, ki okolico plaši z nepredvidljivostjo in pankovsko gotskim imidžem. Vsem, ki diskriminirajo in trpinčijo šibkejše, se maščuje, močno pa je zaznamovana z izkušnjo spolnih zlorab, o katerih ne govori. Tudi zato se odloči novinarju Blomkvistu pomagati pri reševanju zapletenega primera izginotja Harriet Vanger, a se izkaže, da sta pravzaprav dregnila v trden in desetletja skrbno prikrivan vozel krutih umorov mladih deklet.

Ali se bo lotil še ostalih dveh adaptacij iz milenijske trilogije, Fincher za zdaj ne želi napovedovati. Kot je povedal v intervjuju za Telergaph, naj bi bila ta njegova odločitev odvisna od 35 milijonov gledalcev. Toliko bi si jih namreč moralo ogledati Dekle z zmajskim tatujem, šele potem naj bi prišli na vrsto pogovori o snemanju nadaljevanj. Obeti njegovih predhodnikov so dobri: švedsko Dekle z zmajskim tatujem, ki jo je leta 2009 posnel Niels Arden Oplev, je postal najdonosnejši skandinavski film vseh časov, ki je v blagajne evropskih kinematografov pred tremi leti prinesel največ dobička.

Fincherjeva cona udobja

Režiser David Fincher se je v svojem zadnjem izdelku, gotski srhljivki in trilerju Dekle z zmajskim tatujem, znašel v zelo domačem okolju. Po kritiško opevanem lovu na serijskega morilca v filmu Sedem in žal spregledanem Zodiaku, v katerem se je prav tako ukvarjal z obscenim morilskim umom, ni bilo treba preveč ugibati, kdo bi bil najprimernejši režiser za ameriško filmsko adaptacijo prvega dela svetovne književne uspešnice iz trilogije Millenium. Po zelo zvesti filmski adaptaciji trilogije, ki sta jo posnela švedska režiserja Niels Arden Oplev (prvi del) in Daniel Alfredson (drugi in tretji del), je Fincher v več intervjujih dejal, da ga je najbolj zamikala perverzna, “morilska” plat romana in razmerje, ki se stke med sociopatsko hekerko Lisbeth Salander in novinarjem Mikaelom Blomkvistom.

Ortodoksni ljubitelji Stiega Larssona, ki bi Fincherju lahko očitali prav to, da je celotno dogajanje skoncentriral okrog nenavadnega para Blomkvist-Salander in napetega raziskovanja skrivnostno izginulega dekleta iz nekoč najbogatejše švedske družine Vanger, pa ne bodo mogli oporekati, da je režiserju uspelo odlično ujeti vso klavstrofobično, skrivnostno “who done it” ozračje, ki preveva prvo knjigo. S stomilijonskim proračunom in perfekcionistom v ustvarjanju temačnih psiholoških portretov, kakršen je Fincher, ne bi moglo biti drugače. Prevlada monokromatskih barvnih odtenkov odseva vso hladnost vpletenih likov in njihovih medsebojnih odnosov. To “enoličnost” razbije retro estetika, ki jo režiser uporabi v rekonstrukciji dogajanja izpred 40 let, tako namreč vnese nekaj dobrodošlega barvnega kontrapunkta v ledeno hladni fotografiji.

Trent Reznor in Atticus Ross, ki sta že poskrbela za zvočno oazo v Fincherjevem Socialnem omrežju, sta v liku Lisbeth Salander našla ultimativno ikono za njun post industrial zvok. Ne gre spregledati, da Fincher filma ni “presadil” v ZDA, kakor se zgodi v marsikaterem ameriškemu rimejku, marveč zgodbo pušča v izvirnem okolju - na Švedskem. Zakaj? Verjetno tudi zato, ker je močna podstat knjige dejstvo, da se Švedska ni nikoli soočila s svojo nacistično preteklostjo, kar se še kako kaže v razklani družini Vanger. Fincher je resda na hitro opravil s prav tako pomembnimi temami prve knjige (Wennerstromove mahinacije, usoda časopisa Millenium, temačna preteklost Salanderjeve ... ) in jih le nakaže, ampak navsezadnje gre za 580 strani dolgo knjigo z zelo razvejanim in kompleksnim dogajanjem, ki tudi mojstre lahko spravi v zagato.

MAKSIMILJANA IPAVEC

BILJANA PAVLOVIĆ

Rooney Mara v vlogi Lisbeth Salander