Diptih istega občutja
Čeprav festival Jeff v ospredje postavlja jazz, etno, funky in še druge ritme, je predsinočnjim po lapidariju Pokrajinskega muzeja potovala beseda. Pravzaprav poezija, kakršno, oblečeno v glasbo, pošiljata v svet Nina Romić in Boštjan Narat s svojima bendoma.
KOPER > > Za hrvaško kantavtoricomlajše generacije Nino Romić in njenega slovenskega stanovskega kolega Boštjana Narata sicer ni mogoče reči, da sta povezana, sta pa nedvomno v glasbenem sorodstvu.
Svoja prvenca sta izdala domala sočasno: leta 2010 so pri založbi Aquarius Records izšle Daljine, pri založbi Pivec pa Strah je odveč Obe plošči sta poželi izjemno dobre kritike. Očitno imata res precej podoben ustvarjalni ritem: tudi drugo ploščo sta izdala v istem letu. Ninine Ptice so “vzletele” leta 2012, isto letnico nosi tudi Konec sveta pride vedno nenapovedano.
Narat je na Jeffu že nastopil z zasedbo Katalena, ki jo vodi in jo je ustanovil, Nina Romić pa je pred koprskim občinstvom zapela prvič; Pismo, Iznad krovova, Put, Neoni, Lice mjeseca so dopolnili Bicikl, skladba s prihajajoče plošče ter ljudski Zvira voda in Ljubav se ne trži. Narat je z bendom, v katerem ga spremljajo bobnar Blaž Celarec, klaviaturistka Polona Janežič ter kitarist Matevž Kolenc in violinist Klemen Bračko, v poletni večer nanizal skladbe z obeh plošč: ljubezenskim Zdi se, da te danes ne bo, Ženske, ki ljubijo pse, Tisti, ki zna in ona, ki ve ..., v katerih tako boža kot skeleče zareže,je dodalše Starega moža, melanholično pesem o minevanju in smrti ter Egona, pretresljiv portret slehernika, ki spomni na Hlapca Jerneja, na človeka, “ki z življenjem ni bil na vi.”
V predsinočnjem večeru, za katerega se je zdelo, da je v njem zrak zaradi vročine obstal, sta kantavtorski zgodbi Nine in Narata pljusknili druga v drugo. In dopolnjujoče se obstali: v diptihu sitega občutja: njen pogled skozi mokro šipo zagrebškega tramvaja seže do kavarne, v kateri on sprašuje vogale in natakarje, če vedo ... MI