Dirigent je danes bližje glasbenikom
Novoustanovljena Mladinska filharmonija NOVA, v kateri se z glasbo in med seboj družijo mladi glasbeniki z vseh koncev Primorske, je pred kratkim z očarljivim muziciranjem in svojo mladostno razigranostjo navdušila novogoriško občinstvo.
Njihovo vihravost zgolj s taktirko usmerja dirigent Simon Perčič, po rodu Kraševec, po instrumentu pozavnist.
Simon Perčič je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo ter kot pozavnist sodeloval z Orkestrom Slovenske filharmonije in s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Dirigiranje je študiral pri profesorju Janu Cobru na evropskem glasbenem inštitutu ISEB v Italiji ter pri mojstrih Georgeu Pehlivanianu in Douglasu Bostocku. Enoletno specializacijo v dirigiranju simfoničnim orkestrom je zaključil pri prof. Jormi Panuli na Finskem. Perčič je snovalec in ustanovitelj raznih mladinskih glasbenih projektov, kot so mednarodno tekmovanje Svirel, mednarodna orkestrska šola in festival OrkesterkamP in OrkesterkamP symphony. Je vodja Komenskega pihalnega orkestra ter dirigent Mladinske filharmonije NOVA, sekcije Glasbenega društva NOVA iz Nove Gorice. O njem pravijo, da prodira v koncertne dvorane, kamor uspe priti le redkim in da pride do ljudi, ki so sicer nedosegljivi.
> Kako obvladate vseh 70 članov orkestra, večinoma radoživih najstnikov?
“Hmmm, ne vem, če mi ravno uspeva, ampak se trudim. Dirigenti se ves čas nekaj izobražujemo, a mislim, da moraš imeti tovrstne sposobnosti dane. Nekaj pa gotovo pridobiš tudi z izkušnjami.”
> Veliko potujete po različnih mednarodnih seminarjih. Kakšna je danes vloga dirigenta?
“V zadnjem stoletju, odkar se je izoblikovala ikona dirigenta, so bili dirigenti običajno tudi direktorji orkestra. V takšnem dirigentu je bila skoncentrirana vsa moč, odločal je o vsem, od zaposlovanja do muziciranja. V zadnjih desetletjih nastaja nova paradigma, moč se ne koncentrira več v eni osebi, ljudje si več ne dovolimo avtokratskega vodenja. Premočrtno z evolucijo, oziroma z razvojem odnosov v družinah, se razvijajo tudi odnosi v večjih celicah. Danes je dirigent veliko bližje glasbenikom, je njihov prijatelj, še zlasti v takšnih amaterskih sestavih, kot je naš.”
> Se ta nova paradigma pozna tudi v muziciranju?
“Seveda se pozna, saj vsakemu glasbeniku pustiš njegovo individualnost; mu daš možnost, da se izrazi. Mislim, da se v današnjem času vsak človek želi izraziti in biti poseben v okviru skupine. Nekoč se je vsa energija prelivala skozi dirigenta, danes pa se jo mora čutiti tudi v ansamblu. Tudi poslušalci so namreč postali zahtevnejši.”
> Kje je torej meja med svobodo posameznika in enotnostjo orkestra?
“Hodimo po robu. Pustiti je treba čim več svobode, a ne toliko, da orkester razpade.”
> Na nedavnem koncertu ste prav vi na duhovit način uprizorili tak razpad. Med igranjem so glasbeniki začeli zapuščati oder in vas pustili samega.
“To je bila Haydnova Simfonija slovesa, pisana na kožo glasbenikom, ki veliko potujejo. Pripoveduje o tem, kako se nekega dne naveličajo glasbenega cirkusa ter se vrnejo nazaj k družinam.”
> Za vami je eno leto testnega delovanja. Z Mladinsko filharmonijo ste nastopili na Braču in po Sloveniji. Kaj je pokazal test?
“Orkester se je oblikoval, napredoval, dosegli smo skupni zvok. Osvajamo tehnike skupnega muziciranja. Poleg tega se glasbeniki med seboj radi družijo, kar je zelo pomembno. Glede na to, da je to neprofitna zgodba, mladi z veseljem prihajajo na vaje, v času vaj so koncentrirani, a potrebujejo tudi svoje ventile. Upoštevati moramo tudi to, da tukaj ni tradicije takšnih sestavov. Ker je vse novo, je lahko težje, po drugi strani pa povsem odprto na vse strani.”
> Navdih vam predstavlja venezuelski El sistema. Lahko poveste kaj več o tem?
“Gre za velik in uspešen sistem, pri katerem se z glasbo zoperstavljajo propadu mladih generacij. Začelo se je pred 35 leti, ko je José Antonio Abreu z glasbo uspel animirati revne otroke, ki so se potikali po ulicah. Država jim je z vladnim programom priskočila na pomoč, kupila inštrumente, jih dala revnim otrokom, poskrbeli so za vaje in ustanovili številne orkestre. Ti so postajali njihova nadomestna družina, pa ne le to, v takšnih sestavih so se otroci učili socialnih veščin, kreativnosti in koncentracije. Ustvarili so 300 takih jeder, iz najboljših pa sestavili veliki reprezentativni orkester Simon Bolivar, s katerim imajo turneje po vsem svetu. Pomembno je bilo to, da so v svet ponesli svojo južnoameriško glasbo.”
“Pri nas sicer na srečo ni otrok, ki bi živeli na ulici. Lahko pa nam je sistem, ki ga je uveljavil venezuelski El Sistema za zgled, da spodbudimo muziciranje pri mladih; da prodremo v odročne kraje, kamor institucije ne sežejo, in začnemo z izobraževanjem pri najmlajših.”
> Prav iz tega orkestra je izšel tudi Gustavo Dudamel, ki je danes glavna strokovna osebnost tega gibanja, prava zvezda in kot tak nedosegljiv. Vi ste se z njim pogovarjali pred kratkim. Ste ga povabili v Slovenijo?
“Dudamel je šef dirigent Filharmonije v Los Angelesu, naslednje leto ga bodo angažirali v milanski Scali, dirigira pa tudi v Berlinu, na Dunaju, v Londonu, tako rekoč najboljšim orkestrom na svetu. Mi smo ga 'prestregli' na Dunaju, kjer je dirigiral Dunajskim filharmonikom. Z njim smo izmenjali nekaj besed, rekel je, da bo z veseljem prišel v Slovenijo. Menim, da bi v treh letih lahko kot gost prišel na OrkesterkamP - največji poletni festival za mlade glasbenike pri nas.”
> To je eden najlepših načinov za boj proti revščini in tudi za motivacijo mladih, da se začno učiti glasbenega inštrumenta. Menda ga želite prenesti tudi k nam?
“Ta način so že prevzeli v severni Ameriki in na Škotskem, v Italijo pa ga je uvedel sloviti dirigent Claudio Abbado. Pri nas sicer na srečo ni otrok, ki bi živeli na ulici, lahko pa nam je sistem, ki ga je uveljavil venezuelski El Sistema, za zgled, da spodbudimo muziciranje pri mladih; da prodremo v odročne kraje, kamor institucije ne sežejo, in začnemo z izobraževanjem pri najmlajših.”
“V zadnjih desetletjih nastaja nova paradigma, moč se ne koncentrira več v eni osebi, ljudje si več ne dovolimo avtokratskega vodenja.”
> Je to alternativa glasbenim šolam?
“Paradigma učenja v orkestru je drugačna od individualne. V orkestru se pač drugače razvijaš in prav na godalih se to lepo izide. Začeli bi s šolo, formirali manjše orkesterčke, ki bi bili baza za večji orkester. Institucije so pač pogosto toge, včasih tudi nezainteresirane za takšne pobude.”
> Tudi zgodba s Pihalnim orkestrom Komen, ki ga vodite, je zgodba o uspehu. Pripeljali ste ga do slovite zlate dvorane dunajskega Musikvereina.
“Zgodba o komenskem orkestru se je začela pred petnajstimi leti. S časom smo uspeli vzpostaviti dober nivo, na Kras smo pripeljali klasično glasbo, tudi s projekti kot so OrkesterkamP in tekmovanjem Svirel, ki za nekaj dni z muziciranjem oživi štanjelski grad, s festivalom pa kraške vasice. S takšnimi projekti smo na Kras pripeljali najboljše trobilce in pihalce na svetu.”
> Komenski pihalni orkester je junija lani igral tudi v berlinski Filharmoniji, eni najprestižnejših modernih dvoran v Evropi. Bili ste edini slovenski sestav, ki je tu igral. Kdo vam je odprl vrata?
“Tako je, v Berlinu smo se predstavili s celovečernim koncertom s slovenskimi skladatelji in slovenskimi solisti. Bili smo prvi slovenski amaterski orkester, ki je kdajkoli gostoval tukaj; na Dunaju pa edini poleg Slovenske filharmonije. To je za vse nas velika čast. Vrata pa smo si odprli sami, na podlagi predhodnih tekmovanj in avdicij ter s kančkom srečnega naključja. Igrati in dirigirati v taki dvorani je neponovljivo, akustična izkušnja je fantastična.”
KLAVDIJA FIGELJ
