Diskretno provokativni Bang, Bank, Bang
Mož v črnem, ki nam na rdeči podlagi s stegnjeno roko kaže hrbet, okoli njega pa črne in bele packe, in napisi, po katerih nosi ime razstava Bang, Bank, Bang v Banki Koper, morda le spominja na svojega avtorja, grafičnega oblikovalca Vojka Tominca. Ta, ki v slikah ne vidi sebe, temveč le figuro v službi ustvarjalčeve zamisli, se v grafitih na platnu loteva tudi pretanjene kritike vseh, ki so pripeljali do današnjih kriznih družbenih razmer. Da, kako ironično, tudi bančnikov.
KOPER> Grafični oblikovalec Vojko Tominc, rojen leta 1953 v Soštanju in že dolgo vraščen v Koper, je eden tistih, ki jim zgolj grafično oblikovanje ni dovolj za izražanje svojih zamisli in ustvarjalnosti. Po številnih razstavah v različnih likovnih tehnikah se je tokrat lotil grafita na platnu. Na dvanajstih delih, ki tako ali drugače svojo misel posredujejo s pomočjo ustvarjalčeve figure, ponekod učinkovito namnožene, se sporočilo izrisuje oziroma razpršuje v kritičen pogled na sodobno življenje, sestavljeno iz iskanja materialne in ekonomske varnosti, kljubovanja vseprisotni krizi financ in vrednot ter iskanja navdiha za premagovanje vsakodnevnih naštetih izzivov časa. Vseprisotna hudomušnost s ščepcem samoironije s svojo izčiščeno obliko gledalca nagovarja neposredno, ostro sporočilo pa podaja s podrobnostmi, kakršna je krvaveča črtna koda na delu, poimenovanem K3: “Gre za replikacijo, namnožitev, Orwellovsko zgodbo, ki se nam dogaja, čeprav je danes ne priznavamo. Replikacija se ljudem dogaja tudi tako, da se vsak dan pridejo 'štemplat' v službo, kjer jih čaka enako delo, ki jih ubija. Gre za DNK novega turbo kapitalizma, ki ne pripelje do ustvarjalnosti, ampak želi ljudi imeti pod nadzorom, tako da jim daje le delne zadolžitve in odgovornosti. Tekoči trak ni samo v tovarnah, ampak tudi v pisarnah, kjer ima posameznik ravno toliko odgovornosti, da pri njem ne bi prišlo do ustvarjalnega procesa.”
Kot pravi kustosinja Nives Marvin iz Obalnih galerij, slike v formalnem in vsebinskem smislu odsevajo subjektivno ustvarjalno razmišljanje profesionalnega oblikovalca, ki mora v različnih časovnih obdobjih svojo kreativnost realizirati tudi v slikarskem mediju: “Razstavljene slike so njegove skrajno intimne likovne interpretacije aktualnega splošnega dogajanja, prevladujoče družbene klime in najširše problematike potrošništva, ki obvladujejo vsakdanje življenje slehernega izmed nas.”
Vprašanje avtoportreta je pri Vojku Tomincu skorajda neprimerno, saj tema razstave vsekakor ni avtor sam. Ta služi zgolj kot pripovedovalec oziroma pričevalec intimnih in splošnih zgodb, ki jih živimo vsi: “Izbral sem sebe, ker s seboj najlažje likovno manipuliram. To ni avtoportret. Ko pogledam slike, ne vidim sebe. To je nek drugi jaz, ki živi svoje življenje. Želel sem imeti tudi druge posameznike, ampak zaradi časovnih okvirov je bilo prezapleteno, da bi vsakemu posebej pojasnjeval svoje zamisli.”
Precej o razstavi pove že naslov, iz katerega je razvidno, da gre za svojevrsten kritični hommage ustanovi, ki gosti razstavo. Boljše mesto bi si zanjo pravzaprav težko zamislili. Bang, Bank, Bang priklicuje strele iz pištole, a tudi še odmevajoči svetovni bančni pok, zgodbo, v kateri smo, kot pravi avtor, še vedno vsi vpleteni.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
