Dnevnik Diane Budisavljević - film, ki ga morate pogledati!
Sinoči so v izolskem Art kinu Odeon predvajali film Dnevnik Diane Budisavljević, ki je lani osvojil Puljski festival in si več kot upravičeno zaslužil tamkajšnje večminutne stoječe ovacije. Te so bile še posebej namenjene preživelim pričevalcem, nekdaj otrokom v ustaškem taborišču. Kjer jih je srečala prav Diana.
IZOLA > “Leto 1941. Diana Budisavljević, žena uglednega zagrebškega zdravnika, izve, da ustaška vojska pravoslavne ženske in otroke zapira v taborišča, kjer umirajo od lakote in bolezni. Z nekaj prijatelji v svojem stanovanju organizira tvegano kampanjo, s katero reši gotove smrti več kot deset tisoč otrok. Gre za eno največjih humanitarnih zgodb druge svetovne vojne, a Dianino ime je zaradi njenega avstrijskega porekla za dolga leta izbrisano iz zgodovine. Zanjo niso nikoli slišali niti otroci, ki jim je rešila življenje,” je kratek povzetek filma, ki se gleda kot učno čtivo o nepredstavljivi moči medčloveške naklonjenosti in sočutja.
Enaka priimka pogumne ženske, ki je med drugo svetovno vojno iz ustaškega taborišča rešila več kot 10.000 otrok, in mlade režiserke Dane, sta naključje. A obenem ključ, da je dnevnik, nepoznan v javnosti, izdan pri znanstveni založbi, priromal v roke ustvarjalke, ki je začutila, da je to zgodbo morala povedati. Še posebej v časih, ko se tudi na hrvaškem skuša zanikati zločine ustašev.
Film je tudi v Izoli požel dolg aplavz, režiserka pa je po projekciji skupaj s scenaristom Dušanom Milavcem odgovarjala na vprašanja gostitelja Erika Totha in med drugim poudarila, da je film ob vseh grozotah predvsem želel pokazati veliko dejanje posameznice, ženske, ki je po vojni ostala med anonimnimi heroji.
V film se prepletajo igrani del, v katerem glavni vlogi Diane in njenega moža igrata Alma Prica in Igor Samobor, dokumentarni z izseki pričevanj štirih preživelih, ki so se vrnili na kraje trpljenja in dragoceni arhivski, mestoma precej pretresljivi posnetki. Želeli so ohraniti enotnost, celovitost končnega izdelka, zato je film v celoti črno bel, kar so dosegli v zahtevni postprodukciji v ljubljanskem studiu.
“Ljudje, nekdanji otroci, ki so kasneje iskali svoje starše, nekateri pa niso ugotovili niti svojega priimka, so s filmom na neki nečin dobili identiteto,” je dejal Dušan Milavec, režiserka pa razkrila, da je z vsemi, s katerimi je sodelovala, ves čas v stiku.
“Zgodba je želela biti in je univerzalna, nisem želela prikazati boja ideologij. Navkljub grozotam želi film poudariti upanje, svetlobo človekoljubnih dejanj,” je na koncu poudarila režiserka.
V nedeljo bo režiserka tudi na projekciji v sežanskem Kosovelovem domu.