Dnevnik norca je vznemiril občinstvo
Predstava Dnevnik norca, s katero je v petek v Kopru na Primorskem poletnem festivalu gostovalo Malo dramsko gledališče iz Bitole, je radikalna. Samozadovoljevanje, striženje las, rezanje kože (čeprav površinsko), polivanje z drobovino, ki se je namakala v vedru vode in lastni krvi, je vzbudilo v gledalcu zelo različna čustva, od sočutja do srhljivih občutkov in gnusa.
KOPER> Takoj je seveda treba povedati, da je bila najbrž večina gledalcev prikrajšana za vsebino Gogoljevega besedila, ki se skozi dnevniške zapise norca ukvarja s filozofskim vprašanjem subjektivne in objektivne resničnosti. Predstava je bila namreč v makedonščini, odrska govorica igralca Martina Jordanovskega pa hitra in silovita - pravzaprav odrsko gladiatorstvo -, da so se vsi poskusi razumevanja izjalovili. Tako je gledalec razpolagal s poožano percepcijo, saj se mu je vsa pozornost osredotočila na formo, ki jo je v monodrami zagotovo študijsko natančno oblikoval režiser Robert Simonovski.
Ta kratka monodrama je namreč študija - da, lahko bi tako rekli -, igralskih zmogljivosti ter preizkušanje gledaliških mej in občinstva.
Poskušajte si zamisliti razgaljenega moškega, njegovo nezavarovano mehko tkivo uda in mod, ki drži v rokah kot meč dolgo in ostro rezilo, s tem rezilom si striže lase in ti padajo na tla. Poskušajte si zamisliti tega istega moškega, ko ga statist vodi na pasji verigi po odru, ali ko si počasi in natančno vrezuje trikotnik okrog popka, da se prikaže kri, ali ko ga v norišnici, kjer ga mučijo, polijejo z drobovino, s čimer se predstava konča. Blaznost!
Nehote se vsili primerjava s filmom, kjer smo srhljivo krutih prizorov vajeni, če se na hitro spomnimo samo Nočnega portirja Liliane Cavani ali Loma valov Larsa von Trierja ali Učiteljice klavirja Michaela Hanekeja, pa Bergmanovih Krikov in šepetanj. Kljub temu, da sta si gledališče in film zelo sorodna, sta hkrati tudi zelo različna. Če nič drugega, s filmskega platna nikoli ne moremo zavonjati potu, ki se je igralcu v curkih zlival s čela, ne zaslutiti vonja človeške krvi in tudi nam ne more udariti v nos vonj po surovih, a postanih ledvicah. Tu se fikcija konča, čeprav imamo še vedno opravka s kvazi realnostjo. A ta kvazi realnost je tako blizu resnični, da jo gledalec komaj prenese.
To je tudi sporočilo te kratke, a domišljene odrske študije: kje so meje med zunanjim in notranjim svetom človeka, med subjektivno in objektivno resničnostjo, ko kar naprej vstopata druga v drugo in se neprestano prepletata? In kje je meja med razumnostjo in norostjo? Med obojim hodi človek po ozki in tanki brvi ...
MAJDA SUŠA
