Dober začetek, vse dobro
Shakespearjeva mojstrovina in sploh eno najbolj ikonskih gledaliških besedil vseh časov, a v manj znanem prevodu Ivana Cankarja, režiser in koreograf, ki je sposoben izvirnega branja obče znanega, klasičnega besedila v luči dveh umetniških govoric, sijajna igralska zasedba, izvirne priredbe hitov skupine Laibach in kostumi mednarodno priznanega oblikovalca Alana Hranitelja.
Vse to so bogate sestavine uprizoritve, s katero se je začela nova sezona Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
Mračni in rockovski Hamlet, ki si ga je zamislil režiser Matjaž Farič, je imel vse adute, s katerimi je navdušil občinstvo in kritiko: tako gledalci kot novinarji so v tednih po premieri izrazili svoje občutke in mnenja ob ogledu predstave s sporočili, ki so jih pošiljali na naslove gledališča ali samih članov zasedbe. Kar dvakrat je bila predstava označena v medijih kot “eden najboljših Hamletov sploh”, vsi pa so ugotavljali, da je branje režiserja in dramaturginje Staše Prah odprlo nova obzorja v razumevanju besedila in likov.
Poudarek odnosom
Na poseben način je prepričala mladost protagonista Klemna Janežiča, ki je kredibilno upodobila in utemeljila neobrzdan nemir mladega danskega princa. Bil je Hamlet brez lobanje, saj je adaptacija zreducirala vlogo kultnih prizorov in stereotipnih prijemov, da bi usmerila pozornost v odnose, ki jih prevladujoča teža protagonista velikokrat zasenči. Gledalci so na primer pohvalili intenzivno soočanje med Hamletom in Klavdijem (igralec Jan Bučar) ter “vznemirljivo dostojanstvo lika, ki je redkokdaj izstopal v taki meri kot enakovredni antagonist naslovnega junaka”.
Klemen Janežič je blestel v vlogi Hamleta z režijskim konceptom, ki mu je bil napisan na kožo, saj je telesna govorica (v tem primeru butoh ples) postala sestavni in zelo sporočilni del dramaturgije, ki je v prizoru mišnice učinkovito in izvirno nadomestila del besedila.
Moderna Ofelija, ki je žrtev očetovih odločitev in “protokola” je Sara Gorše, Primož Forte pa je utelesil lik Polonija, dvornega hranitelja okostenelih pravil in hinavskih odnosov. V tej predstavi je bilo generacijsko vprašanje emblematično prisotno tudi v zasedbi: razmeroma nizka starost igralcev se namreč ni prilagajala starosti likov, temveč je vabila dramske ustvarjalce najprej k raziskovanju odnosov in emocij med liki. Kraljica Gertruda je bila Tina Gunzek, strastni Laert Jernej Čampelj, Tines Špik pa je odigral vlogo prijatelja Horacija. Značilen je bil tudi pristop režiserja k ženskim likom, ki so izstopali s posebno suverenostjo in močnim temperamentom, vse do sklepnega presenečenja, ko je vlogo Fortinbrasa odigrala Miranda Trnjanin.
Izhod iz zastarelih kalupov
Predstavo, ki je po mnenju nekaterih novinarjev “našla prepričljiv izhod iz zastarelih kalupov konvencije”, so nagradili tudi gledalci, ki redno glasujejo za statistike Primorskega dnevnika, saj so jo soglasno ocenili z najvišjimi ocenami.
Kot vsa klasična besedila je tudi Hamlet neskončni vir večno aktualnih razmišljanj, ki so tokrat na poseben način poudarila ne samo zmago “ega nad ljubeznijo in razumevanjem”, temveč tudi medgeneracijski spor oziroma nepripravljenost odraslih, da upoštevajo in spoštujejo krhkost in hrepenenja odraščajoče mladine in ji s svojim slepim stremljenjem po oblasti onemogočijo, da bi postala aktivna, poštena in samozavestna protagonistka boljše prihodnosti. Zato postane ljubljeni oče v tej uprizoritvi demon, ki s svojo težo duši otroke tudi po smrti in je dejansko nosilec največjega greha, središče vrtinca, ki uniči vso kraljevo družino in dvor. Vznemirljivo vlogo starega Hamleta je odigral veteran Slovenskega stalnega gledališča Vladimir Jurc.