Dober znanec, anonimni umetnik
Miroslav Koc, po rodu Trogirčan, je desetletja živel med Idrijčani kot spoštovani konstruktor, le družini in najožjemu krogu prijateljev pa je bilo znano njegovo umetniško ustvarjanje. Ko so se mu minuli teden poklonili z razstavo perorisb, intarzij, kipov in reliefov, se je blag značaj dolgoletnega znanca sestavil v celovito podobo strokovnjaka in umetnika.
IDRIJA > Likovno društvo Cinober in prijatelji strojnega inženirja, priznanega projektanta jeklenih konstrukcij Miroslava Koca (1933-2015), so razstavo njegovega raznovrstnega opusa likovnih del poimenovali Anonimno. Ker je Koc svojo ustvarjalnost delil le z družino in najbližjimi prijatelji, so z njo presenetili. Kakovost del - od uvodnih perorisb do prefinjenih reliefov in ženskih torzov - je osupnila. Pobudnikom razstave pa je pritrdila, da je razkritje umetnika najboljše, kar so lahko storili v spomin na priljubljenega sopotnika Idrije.
Idrijčani, ki so (pre)napolnili podzemno galerijo sv. Barbare, so z množičnim obiskom razstave razkrili, kako zelo so cenili Koca. Mnogi so njegovo predanost umetnosti poznali. Ne nazadnje je dolgo prepeval v idrijskem oktetu in mešanem pevskem zboru. Zroč v njegove intarzije - mozaične lesene lepljenke, perorisbe, reliefe, kipe iz različnih materialov, ženske torze in makete jadrnic za intermezzo, pa so osupnili. Zasnova, sporočilo, toplina dalmatinskih in bližjih motivov, so jih prevzeli. “Miroslavova, do najbolj prefinjenih detajlov izklesana dela kažejo na značaj tenkočutnega, vztrajnega, natančnega človeka in nadarjenega umetnika,” so prikimali arhitektu Milanu Božiču, ki je ubesedil spomin na prijatelja in sodelavca.
Božič in Cinobrov predsednik, slikar Nande Rupnik, sta občinstvu zaupala, da se je Koc po eni sami predstavitvi v javnosti iz nje umaknil prepričan, da za razstavno pot ni dozorel. Vedno znova je našel v svojem delu preveč napak.
Njegova dela, nepodpisana in nenaslovljena, pričajo, da je dozorel že zdavnaj. Da je v ustvarjanju našel več kot sprostitev in zadovoljstvo, in v nenehnem napredovanju več kot hrano in plačilo za iščoči duh. “Samouk in umetniški anonimnež, ustvarjalec za svojo dušo,” kot so zapisali v razstavnem letaku, je z umetniškim delom utrjeval srčno vez z rodnim Trogirjem, Dalmacijo in zgradil najboljšo konstrukcijo - most do trše, industrijske Idrije.
V Trogirju, v kulturni družini, mu je bila umetnost vsajena v otroških letih. Veliki hrvaški umetniki - slikar in grafik Vladimir Kirin, intarzist Ante Župan in svetovni kipar Ivan Meštrovič, so bili res visoki vzori. A se je pri njih, tudi s poustvarjanjem njihovih del, ogromno naučil.
Pri delu in v želji, da to ostane v njenem okviru, ga je podpirala družina. Škoda bi bila, če someščanom in javnosti ne bi odstrla sadov njegove širne ustvarjalnosti. Zadovoljstvo Idrijčanov je lahko v pomoč ženi, priznani psihiatrinji Anici Koc, ki se je borila s pomisleki zaradi “kršenja” moževe želje po anonimnosti.
Vnukinji Maša in Manja sta se dedku Miroslavu poklonili z dalmatinsko pesmijo. V Dalmacijo in nazaj v Slovenijo se je s pesmijo sprehodil tudi priložnostno sestavljen zbor iz sedanjega idrijskega okteta in obeh dveh zborov, v katerih je prepeval Koc.
Razstave, ki bo v Barbari na ogled do 29. aprila (med 16. in 19. uro) nikakor ne gre zamuditi. SAŠA DRAGOŠ
