Dobra literatura mora motiti

LJUBLJANA, SEŽANA > “Ko sem prvič videl vzorec prevoda dela romana Balerina, balerina, sem takoj vedel, da to delo moramo izdati. Ko je bil prevod nared, sem dvakrat prebral prvo poglavje in se skozenj zaljubil v knjigo. Komaj čakam, da vidim, kaj je Marko še napisal. V naši založbi imamo namreč 'grdo' razvado, da se, če nam je avtor všeč, nikoli ne ustavimo le pri enem naslovu,” je včeraj na vrtu Društva slovenskih pisateljev navdušeno pojasnjeval urednik ugledne ameriške založbe Dalkey archive press John O'Brien in pomežiknil tržaškemu pisatelju Marku Sosiču, ki je sedel med občinstvom.

Prav takšne besede in takšni pomežiki, ki so simptom odkrivanja in osvajanja novih literarnih svetov, so eden od osrednjih smislom v in namenov literarnih festivalov. Takšni dogodki, predvsem uveljavljeni, kakovostni in ugledni, med kakršne gotovo sodi Vilenica, namreč omogočijo neposreden stik med avtorji iz najrazličnejših držav, jezikovnih in kulturnih okolij ter kritiki, založniki, uredniki, novinarji in posredniki.

Na literarne festivale tako lahko gledamo tudi kot na zelo dolge, glasne, zanimive in zabavne uredniške sestanke. Da ima prav Vilenica edinstven položaj v procesu odločanja v njegovi založbi, O'Brien rade volje prizna: “Sodelovanje s festivalom se je začelo pred petimi leti. Takratna vodja festivala (Miljana Cunta, op. a.) mi je v New Yorku predlagala, naj izdamo prevod dela festivalskega nagrajenca. In pristal sem, čeprav nisem vedel, kdo ta nagrajenec sploh bo. Precej nenavadna odločitev za urednika, a je nisem nikoli obžaloval. Briljantnost tega festivala nam je prinesla nekaj najboljših knjig, kar smo jih kadarkoli izdali. Vileniška žirija sprejema zelo dobre uredniške odločitve.”

V ZDA je v zadnjih petih letih izšlo enajst knjig, povezanih s festivalom. Letos so se jim je poleg angleške različice Sosičevega romana pridružili že zbirka poezije Tomaža Šalamuna ter prevod romana Draga JančarjaDrevo brez imena in zbirke zgodb Andreja BlatnikaZakon želje.

Blatnik in Jančar bosta z novima prevodoma odpotovala v Kanado, na enega največjih svetovnih literarnih dogodkov, Mednarodni festival avtorjev (International festival of authors), ki ga letos na Vilenici predstavljajo direktor Geoffrey E. Taylor in trije kanadski avtorji. S tem se začenja sodelovanje med obema dogodkoma, pri čemer je vileniški resda precej manjši, a je, kot se je izrazil O'Brien “eden najboljših festivalov na svetu.”

Vilenica ne naredi veliko le za prepoznavnost in promocijo slovenskih avtorjev v tujini in za prevod naših literarnih del v velike svetovne jezike, temveč širi tudi umetniška obzorja slovensko govorečim. V zbirki Vilenica Cankarjeve založbe že dolgo izhajajo prevodi del nagrajencev in udeležencev Vilenice. Letos je luč sveta ugledala knjiga lanske lavreatke, poljske pisateljice Olge Tokarczuk. Roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je prevedla odlična poznavalka pisateljičinega dela, sicer tudi članica vileniške žirije, Jana Unuk, ki je roman bralcem toplo priporočila: “Morda je čtivo nekoliko bolj lahkotno od Olginih prejšnjih romanov. Po že ustaljeni tehniki v svojem opusu Tokarczukova prevzema utečen literarni vzorec. V tem primeru žanr kriminalke, ki pa ga nadgradi in spremeni.” Tema romana so pravice živali oziroma preverjanje vzdržnosti vzorca, ki je star že tisočletja, in človeku daje neomejeno pravico do izkoriščanja živali. “Avtorica je svoj roman sama poimenovala moralni triler. V bralcu je hotela vzbuditi napetost, nelagodje ob temi, ki ostaja odprta in sporna,” je povzela Unukova.

To nelagodje pa je očiten znak kakovostne literature. Oziroma, kot pravi O'Brien: “Dela, ki jih izdajamo, nekateri imenujejo subverzivna. Mediji jim radi rečejo eksperimentalna. Morda so inovativna, ironična, polna črnega humorja, za marsikoga moteča. Ampak dobra literatura bi morala motiti ljudi. Potem ko bereš dobro knjigo, bi se ti svet moral zazdeti drugačen. Take knjige želimo izdajati.” In takšne knjige bodo založniki in bralci do sobote našli na festivalskih prizoriščih.

VESNA HUMAR