Dobre slike ne moreš ponoviti
65 slik večjih formatov in 120 risb na papirju ponuja vpogled v slikarski opus Metke Krašovec. V ljubljanski Moderni galeriji bodo retrospektivo umetnice, ki je lanskega oktobra dopolnila 70. let, slovesno odprli nocoj.
LJUBLJANA> “Vzvratni pogled” v slikarstvo Krašovčeve je zasnovala kustosinja dr. Martina Vovk.
Metka Krašovec o sebi pravi, da je outsider: “Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod ... Nikjer nisem pognala korenin, zelo lahko bi živela kjerkoli. Konstanta je hrepenenje po Mediteranu, vendar nisem tam doma.”
In kot ob retrospektivi ugotavlja dr. Martina Vovk, so Krašovčevo slike in risbe vodile na zelo različne poti, na videz tudi precej nezdružljive, tako formalno kakor ikonografsko: “Sedaj, v vzvratnem pogledu, pa sestavljajo sijajno bogat opus, grajen iz etap, ki so vsaka v sebi zaključena in logična celota. Kažejo se sledi umetničinih poti, ki so vedno vodile od začetka h koncu, tudi kadar je bila katera med njimi posebej tvegana, nejasna in se je celo izpela v sklenjenem krogu. A prehojena je bila samo zato, da bi v negotovosti iskanja razprla prostor za nov slikarski cikel ali neznansko erupcijo fantastičnih podob v krhkih, samosvojih risbah.”
Na razstavi v Moderni galeriji so zastopana osrednja vsebinska poglavja slikarstva Metke Krašovec: “rdeče slike” iz začetne faze njenega ustvarjanja med leti 1970 in 1979, risbe in slike na papirju iz obdobja “nove podobe” iz 80. let, “neoklasicitične podobe” obrazov, ki nastajajo od konca 80. dalje in zadnje obdobje, kjer se tako imenovana neoklasicistična manira razvija v slikarstvu in risbi na štuku v svojevrstno ikonografijo angelskih figur v pokrajinah, labirinte cipres in mediteranskih gajev. Razstava bo odprta do 29. aprila.
Verjetno ni naključje, da se ji je ljubezen do slikarstva zgodila prav na potovanju. ”Ne spomnim se natančno, kdaj sem se odločila za slikarstvo, vem le, da sem hotela biti balerina. Ker pa sem imela razširjeno srce in nismo imeli denarja za klavir, ni bilo ne z glasbo ne z baletom nič. Kar pa me ni motilo, da ne bi kot deklica ,preplesala‘ vseh mogočih baletov doma, v lastni koreografiji. Ostala mi je ljubezen do glasbe in prostora. In prva grafika, ki sem jo naredila še pred akademijo, je bila Balerina ... Prvo potovanje po Toskani in Siciliji z očetom, ko mi je bilo 18 let, mi je odprlo ljubezen do slikarstva in do barve. Še sedaj vidim pobliskavanje barvnih draguljev slikarjev sienske šole. V meni so ostale ciprese toskanske pokrajine, njen vonj, barva neba, zvok korakov po kamnitem tlaku mest, svetloba poznega popoldneva, zvok klavirja skozi odprta okna,” beremo v avtobiografskem zapisu Ogledalo - čas, ki je bil prvič objavljen leta 1994 v avtoričini monografiji, ponatisnili pa so ga v katalogu, izdanem ob retrospektivi.
“Dobra slika je tista, za katero ne veš niti odkod je prišla, niti kako je nastala, in veš, da je nisi zmožen več ponoviti.”
Svoja dela je Krašovčeva na samostojni razstavi prvič predstavila leta 1968, dve leti potem, ko je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost magistrirala pri profesorju Gabrijelu Stupici. Leta 1970 pa je pri profesorju Riku Debenjaku opravila še grafično specialko. Ustvarjanje Metke Krašovec že od začetka izvira iz istega studenca, teče pa v dveh strugah. “Že iz zgodnjih slik in risb se vidi, da je v meni dvojnost - en pol se želi izraziti skozi precizno brušenje diamanta, skozi stopnjevanje tišine do krika, drugi pa zahteva odprtost, lahkotnost, direktno prevodnost.” ”Diamante brusi” v slikarstvu - vsaka njena slika nastaja po več mesecev. Kot pravi, jo gradi, velikokrat zelo počasi in tudi mukoma. “Dobra slika je tista, za katero ne veš niti odkod je prišla, niti kako je nastala, in veš, da je nisi zmožen več ponoviti.” Povsem drugače pa nastajajo njene risbe: te se rodijo hitro, skorajda v erupciji. “Za razliko od slik nastajajo risbe brez poprejšnje podobe v glavi in se materializirajo na listu samem. Kaj bo nastalo, ne vem, dokler ne nastane. Velikokrat tudi ne vem, kaj pomeni ... Risbe so kot ljubezen, ne moreš jih priklicati z voljo. Pridejo šele, ko te ni, ko se odpre pretok in ga z ničimer ne motiš. Risbe me vedno presenetijo in zanimivo je, da se zadnja dobra vedno veže na naslednjo dobro, pa čeprav je vmes tudi nekaj mesecev.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
