Dobri duhovi in zlobni starci
Med mnogimi radijskimi hiti, ki so si danes podobni kakor jajce jajcu, njegovo novo pesem prepoznaš v hipu. Pa četudi šele pozneje izveš, da se Boris Bele tokrat ne oglaša kot pevec in kitarist kultnega Buldožerja, ampak novih Duhov.
Buldožer sta z ludističnim rokenrolom, obešenjaškim humorjem in strupenimi pesmimi pikantnega okusa že pred več kot 40 leti poganjala zlasti soustanovitelja skupine in glavna avtorja: Marko Brecelj v prvih letih, začenši s ploščo-časopisom Pljuni istini u oči (1975), in Boris Bele, ki je zatem še lep čas skrbel za dolgoživost benda in bil pred dvanajstimi leti tudi motor ponovno obujenega Buldožerja.
Po daljšem premoru je Bele spet stopil v studio in na oder, tokrat kot prvi mož novega benda Duhovi, ki je poskrbel za enega najkrepkejših bluesrockovskih albumov iztekajočega se leta.
Pri večini skladb, ki so najprej na CD-ju in zatem še na vinilni plošči Dobri duhovi prošlosti izšle pri največji hrvaški založbi Croatia Records, grmi osnovna rokovska postava: za bas kitaro je poprijel Miklavž Ašič - Miki, kot saksofonist in spremljevalni pevec znan že s turneje obujenega Buldožerja, za bobne je sedel Žiga Kožar, soliranje na kitari je prevzel Luka Vehar, z drugo kitaro pa je za mikrofon stopil Bele. Ki ostaja zvest svoji prepoznavni poetiki. Kakor že v daljnih sedemdesetih letih tudi zdaj vodi slovenski bend in obenem prepeva v jeziku južnih bratov.
Drugi buldožerski album Zabranjeno plakatirati (1977) je odprla Ne brini, mama, album Dobri duhovi prošlosti pa se prične s Tvoja mama to radi, jedkim nagovarjanjem samovšečne frajlice. Po Beletovi buldožerski uspešnici Žene i muškarci malce zadiši Tako više ne ide, v kateri sta spet vzporedno portretirana ženski in moški svet.
Bele tudi sicer ne skuša presekati z buldožersko preteklostjo, nasprotno - producent albuma je Buldožerjev klaviaturist Borut Činč, dvopasovni most med svojim najslavnejšim bendom in Duhovi pa je Bele zgradil s ponovno posnetima starima Kdo sem jaz? in Usamljeni jahač z zadnjega buldožerskega albuma Noć (1995). Prva tokrat v prevodu zazveni kot Tko sam ja?, vendar brez godal, ki so oplemenitila izvirnik.
Med bolj posrečenimi novimi je Savršeni sprovod, podobno kakor stara Ravnodušan prema plaču Riblje čorbe napisana iz zornega kota mrliča na pogrebu. Za tako popoln pogreb se je splačalo živeti, zafrkljivo ugotavlja Beletov pokojnik.
Sjedim, ležim je oda ležernemu življenju, Imam sve - hoću još je obračun s pogoltnostjo in povzpetništvom, Pokvareni starci pa pevčev samoironični atentat na svojo generacijo.
Refleksiji o uživanju na svetu, kjer je vse zapisano minljivosti, je posvečena Violeta, sklepna Ona živi pa je ganljiva oda njej, ki živi.
Edina slovenska A boš zraven?, ki se na ploščo ni uvrstila, je pa na spletu pospremljena z videospotom, je angažirano drezanje v poslušalca: a boš tudi ti zraven, ko bomo končno stopili iz teme na svetlobo, ko bomo pregnali vse strahove, zatrli in premagali tesnobo, borili se in noro hrepeneli, slavili in svobode se napili. A boš zraven?