Dobri vojak, ki odpira srca

KOPER > Roman o Švejkovih prigodah v prvi svetovni vojni je najbolj znano delo Jaroslava Haška pa tudi eden najpomembnejših svetovnih romanov. Hašek je delo zasnoval kot niz epizod, kar še zdaleč ni pisano na kožo odrskemu uprizarjanju.

Režiser Jaka Ivanc in dramaturginja Ira Ratej sta se v množici odrskih priredb odločila za dramatizacijo Colina Teevena. Njegovo besedilo sta precej priredila. Kot pravi dramaturginja, so želeli delu, ki se napaja iz češke izkušnje prve svetovne vojne, dati slovensko občutje. Zato so v predstavo vključili pisma, ki so jih slovenski vojaki pisali s fronte, skladatelj Davor Herceg pa je v glasbeni del vključil tudi slovenske zborovske pesmi iz tega časa.

Ivancu se je Teevanova dramatizacija zdela zanimiva, ker je ubral malce drugačen pristop od svojih predhodnikov; vpeljal je nova lika: Gloria Mudni (Uroš Smolej), in Fusnoto (Rok Matek), ki držita okvir dramskemu dogajanju. “Gloria Mundi in njegov pomočnik Fusnota najavljata in povezujeta posamezne epizode, kar predstavo pripelje v polje kabareja, v uprizoritev pa vnese tudi dramskost. Najbistvenejša Švejkova značilnost namreč je, da se ne spreminja, kar pa je popolnoma nedramsko,” pojasnjuje režiser, ki mu je izbiro žanra narekoval značaj “dobrega vojaka”. “Švejk je zakladnica komičnih prizorov in situacij. Znotraj vojaškega sistema je neznosno pasiven in kot tak vanj ne sodi, a prav tako ruši vojaški aparat, ki melje po svoje.”

Švejk pokorno izpolnjuje vse, kar mu ukažejo, a z načinom razmišljanja in naivnim navdušenjem nehote “proizvede” upor, ki mu ne more do živega nobena oblast. S tem, ko tako zvesto, dosledno in natančno izpolnjevanje ukaze, pa razgali nesmiselnost (vojaškega) sistema. Lotos Vincenc Šparovec, ki je stopil v škornje prostodušnega vojaka pravi, da je Švejk znanilec dobre misli in dobre volje: “Je mali človek. Živi ta trenutek - tu in zdaj. Nikogar ne prepričuje, ne sodi in ne podučuje. In kot tak človeka spomni na smisel življenja. Ta je po moji oceni - živeti, doživeti ter se zanašati na kakšne druge čute kot zgolj na preračunljivost in hlepenje po položaju ali vplivu. Da se to lahko zgodi pa je treba - odpreti srce.”

To Švejku (nehote) uspe tudi pri Oberlajtnantu Lukašu, ki je po besedah Gašperja Tiča tipičen predstavnik naše civilizacije: “Švejka ni strah, Lukaš pa je prestrašen človek. V vojski si je sicer naredil kariero, tu ima položaj, a je, čeprav je del rigidnega aparata, tudi srčen človek, kar je njegov notranji konflikt.” Tega pa še potencira Švejk, ki ruši ne le sistem, marveč tudi Lukašev svet ... Švejka ustvarjalci predstave razumejo kot humorno-ganljivi simbol vsega človeškega in univerzalno zgodbo malega človeka v spopadu z mlini birokracije, državnim aparatom in človeško pokvarjenostjo. MI