Dolg pohod do velike radosti

LJUBLJANA > S fotografijami in ilustracijami obogatena knjiga, ki jo je Knjižna zadruga izdala s sodelovanjem Društva slovenskih pisateljev in denarno podporo Javne agencije za knjigo, je mlajša in veliko debelejša sestra Radoživosti, v katero je Ervin Fritz leta 1989 strnil dotlej izdane zbirke. V minulih treh desetletjih jih je nanizal še precej, tako da je letošnja Velika radost zapolnila skoraj 900 gosto potiskanih strani.

Posebno presenečenje je že uvodni razdelek, skozi katerega se vrstijo zgodnje, še mladostniške pesmi, ki jih je Fritz, leta 1940 rojen v Šempavlu, današnjem Preboldu, objavil v ciklostirani zbirki Dva (1960); njegovim so v izvirniku družbo delale še pesmi, ki jih je bil pod psevdonimom Vid Korar napisal mlajši kolega Andrej Inkret (1943-2015), pozneje eden naših vodilnih literarnih in gledaliških kritikov, dramaturgov in teatrologov.

Že v debitantski zbirki se pesmi vrtijo okrog večnih tem, ljubezni in smrti, a je Fritz svoj pravi glas našel šele pozneje, v prvi samostojni zbirki, ki letos praznuje abrahama - leta 1967 je v krepki Hvalnici življenja, izdani v zbirki Tokovi časa pri Državni založbi Slovenije, intimno lepo uravnovesil z družbenim. Njegov ideal je že od nekdaj Kajuhova pesem, v kateri se tesno prepletajo trpljenje, up in strah tako posameznika kakor naroda.

Fritz, tedaj študent iz proletarskega kraja s tekstilno industrijo, je ljubljeno Marijo opeval, ko se je vračala domov “med barakami, v katerih prezebajo mrki sezonci”, opisoval je, kako pijeta pivo v krčmi, v verze je lovil njuno “preprosto” ljubezen, ki je ni skušal skriti pred trdo vsakdanjostjo. Nasprotno, s pesmijo je v družbeno stvarnost zasekal, kakor močno je lahko. Oklical se je za režimskega pesnika in ognjevito branil socialistične ideale, katerih deklarirana varuhinja je bila partija. Ni bil upornik, ki bi skušal sesuti oblast, marveč vernik, ki jo je opozarjal, kje ne sledi lastnim načelom in vrednotam. “Daljna rdeča vizija / je postala siva vsakdanjost,” je ugotavljal v jedkem ciklu Vsakdanjost, napisanem v prostem verzu, ki ga mojster obvlada kakor strogo vezano besedo.

Naravnost osupljivo je, kako raznovrstna je poezija Ervina Fritza! To se je veličastno pokazalo že v odmevni zbirki Okruški sveta (1978), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada. V njej se družijo tako ljubezenske kakor refleksivne pesmi, pa tudi družbeno kritične, denimo izvrstne satirične na račun slovenskega narodnega značaja.

V poznejših zbirkah so žalostna poglavja pesnikovega življenja botrovala temačnejšim pesmim, a se je vselej našla razpoka, skozi katero je posijala svetloba.

S Svetom v naprstniku(1992) in Vranami (2007) je Fritz zavil v otroško poezijo, z žgečkljivo “kosmato” je napolnil zbirko Favn (1998), z Drugačnim svetom (2008) in Dolgim pohodom (2010) pa je delavski razred klical k rušenju krivičnega kapitalizma in gradnji pravičnejše družbe. Prav posebne sorte so Žitja (2012), v katerih je epsko upesnil “nenavadno življenje navadnih ljudi” v času okrog svetovnih vojn.

Zadnja leta strelja zlasti strupene epigrame, s katerimi zbada literarne moderniste in desničarske politike, prav tako pa tudi “svoje” - Pavčka, Zlobca, Kravosa, Möderndorferja, sindikaliste, levičarje, komuniste ...

V vlogi spremne besede k Veliki radosti nastopajo poprej že objavljena besedila novinarja in pesnika Petra Kolška, ki najdlje konsistentno spremlja ustvarjalnost Ervina Fritza. Pa niti njemu pesnikovo pero ni prizaneslo z nekaj strupenimi epigrami. ANDRAŽ GOMBAČ