Dolgo prezrt genij

PARIZ > Cézanne se je rodil v kraju Aix-en-Provence. Študiral je pravo, kljub krajšim obiskom slikarskih šol pa je bil v glavnem samouk. Večinoma je ustvarjal na podeželju in se proti koncu življenja v globoki meditaciji s slikanjem združil z naravo v živo, nedeljivo celoto.

V nasprotju z impresionisti, ki so z barvnimi lisami skušali predstaviti svojo subjektivno iluzijo o snovnem svetu, je želel ohraniti trdno podobo predmetov. S čvrstimi, poenostavljenimi oblikami, podanimi v kontrastnih barvah, je oblikoval nov slikarski izraz z uravnoteženim ritmom in barvno harmonijo, v katerem sta barva in oblika postali avtonomni vrednoti.

Kot umetnika ga dolgo niso razumeli, pa tudi sam je mnogo lastnih del uničil v navalih besa ali pa dovolil, da se z njimi igračka in jih reže njegov sinček. Spočetka ga niso razumeli niti impresionisti, izjema je bil le Camille Pissarro.

Pomen umetnikovega opusa so strokovnjaki začeli v celoti odkrivati in ceniti šele v začetku 20. stoletja, je mogoče prebrati v Velikem svetovnem biografskem leksikonu.

Med njegove pomembnejše slike sodi Obešenčeva hiša v Anversu iz leta 1873, ki jo hranijo v pariškem muzeju d'Orsay. Prvič je bila predstavljena na prvi razstavi impresionistov leta 1874, slovi pa tudi kot prvo platno, ki ga je Cézanne prodal kakemu zbiralcu - tega je kupil zemljiški posestnik Armand Doria, zbiralec umetnin, zlasti impresionističnih. Med pomembnejšimi Cézannovimi deli so še Modra vaza, Kopalci, Žena z vrčem za kavo, Kvartopirci, Gora Saint-Victiore, več avtoportretov ...

Še posebej zanimivo okno v mojstrovo delavnico odpira roman Umetnina (L'oeuvre), ki ga je napisal njegov prijatelj, francoski naturalist Émile Zola, prevedel Jaroslav Skrušný, pred dobrim letom pa izdala Beletrina. Glavnega junaka umetniškega romana je pisatelj v zapiskih označil takole: “Claude Lantier, rojen leta 1842, mešanica, spojitev, materina moralna in telesna prevlada, dedna nervoza, ki se obrne v genialnost. Slikar.” Zolajev roman je vplival tudi na slovensko literaturo, v spremni besedi opozarja Tone Smolej - po njem se je Ivan Cankar zgledoval med pisanjem Tujcev, prvega slovenskega romana o umetnikih.

V prevodu Mira Poča je pri Državni založbi Slovenije že leta 1970 izšla biografija Cezanne, ki jo je napisal Henri Peruchot in velja za eno temeljnih del o slikarju.

V Zolajevi Umetnini najdemo tudi portret Cezanna, o čemer priča že naslovnica romana, v slovenščini izdanega pred enim letom.

Slika Obešenčeva hiša iz leta 1873, prvo platno, ki ga je Cézanne prodal kakemu zbiralcu.