Dom, s katerim živi vsak Prvačkovec
“Lani se je na pročelje doma vrnil kipec sokola, povezan z zgodbo, ki pa je ne bom povedal,” je bil odločen Julijan Černe, nekdaj prvi mož prvačkega Prosvetnega društva France Bevk, ko smo se z njim pogovarjali o letošnji stoti obletnici kulturnega, sprva pa Sokolskega doma v Prvačini.
PRVAČINA>Doma, ki je vaščanom dajal zagon za društveno dejavnost, doma, ki s seboj nosi tudi skrivnost, vsaj javno. Skrivnost, kako je med fašizmom s stavbe izginil omenjeni kipec.
“Devetega julija 1911 so slovesno odprli Sokolski dom v Prvačini. Na strehi stavbe, ki so jo domačini sanjali, načrtovali, gradili in dograjevali skoraj dvajset let, je krila razprl kip sokola...” Tako so Prvačkovci zapisali v kroniko sokolskega gibanja, izdano ob nedavni stoti obletnici Sokolskega doma. Doma, ki niti pod fašizmom ni sameval, pravi Julijan Černe, dolgo let predsednik tamkajšnjega Prosvetnega društva France Bevk: “Tudi tedaj so našli način, da se je v domu kaj dogajalo, pa tudi če so za pretvezo uporabili poroko.”
“Zdi se mi, da je vsak pravi Prvačkovec, ki mu je kaj do kulture, začel živeti z domom od trenutka, ko je prvič stopil vanj, na njegov oder - od šolskih let. Prvačkovci smo bili na nek način pretirano ponosni na ta dom in smo se vedno bali, da ga bo kdo 'nasadil na kolesa in odpeljal'. Domačinom veliko pomeni, in vsakomur, ki je spremljal dejavnosti v domu, je moral prirasti k srcu, posebej, če je poslušal štorije o zgodovini doma,” je prepričan Černe.
In tudi njemu je k srcu prirasel v šolskih letih, tam nekje v povojnem času. “V dom sem začel zahajati kot šolar, saj je šola vselej sodelovala pri proslavah.” Slednjih tedaj ni manjkalo, se spominja Černe, ki obenem našteva, kaj vse se je še dogajalo v vijoličasti stavbi sredi Prvačine.
Od časa do časa je poslopje, ki so mu po vojni dozidali zadružni dom (danes so v slednjem prostori Krajevne skupnosti, vadbene sobe, pošta, gostilna), služilo tudi telovadbi, a po spominu našega sogovornika je v prvi vrsti gostilo kulturne prireditve. Tudi take, kot je bil nemški cirkus s sloni vred. “Zanimivo, da je leseni pod podkletene dvorane doma zdržal težo teh živali, a podal se ni, saj so ga v kleti podprli. Po drugi strani pa je pod klonil v 60. letih, a takrat v dvorani ni bilo slonov, marveč zgolj običajno število obiskovalcev kina.” Kajti dvorana je služila tudi za kino predstave, potem ko so se ji vdrla tla, pa so predstave zamrle, pravi Černe.
Potres bi dom skoraj “nasadil na kolesa”
Pod so nato obnovili in oder je bil znova prizorišče proslav, je pa kasneje, v drugi polovici 70. let, moral nekaj časa samevati. Stavbo je poškodoval potres leta 1976 in skoraj bi jo zgubili, pravi Černe, ki je tedaj prevzel vajeti odbora za obnovo doma: “Bil je označen z rdečo piko, kar pomeni, da bi ga morali rušiti. A smo dosegli spremembo. Treba je bilo urediti zlasti streho, ki smo jo zamenjali z industrijsko streho iz železobetona, pa utrditi stene in jih ojačati z betonskimi venci. Utrdili smo tudi balkon v dvorani.”
Gradnje so se lotili leta 1978, dvorano pa spet odprli na dan republike (29. november) 1980. “Sestavili smo program otvoritvenih slovesnosti in za ves december predvideli po eno predstavo na vikend,” je povedal Černe. In spomin je že bil pri ponosu, ki so ga občutili, ko so odgovorni iz orkestra Slovenske filharmonije ob gostovanju v Prvačini domačinom dejali, da je v Sloveniji le malo tako akustičnih dvoran, kot je njihova. Prenova je prosvetnemu dogajanju v vasi dala zagon, se spominja Černe, ki obenem dodaja, da so želeli društvu dvigniti raven kakovosti.
Vrhunska osemdeseta
“Delo sem zastavil, če malo karikiram, profesionalno. Društvo je vključevalo godbo na pihala, ki je imela dolgo tradicijo in smo jo skušali utrditi, saj je ob menjavi generacij začela pešati. Dali smo ji prednost in pod okriljem društva organizirali dislocirani oddelek glasbene šole. Začela je delovati načrtno in dokaj hitro se je vanjo vpisalo več otrok, kot jih je v najboljših časih bilo v osnovni šoli,” pripoveduje Černe. Ponosno ne pozabi dodati, da so uspehi Prvačkovcev začeli zasenčevati uspehe otrok v matični glasbeni šoli. Posebej se spominja kvarteta klarinetov pod vodstvom Stojana Ristovskega, ki je nekaj let uspeval na tedaj jugoslovanskih državnih prvenstvih. In spominja se oddelka trobil pod vodstvom Vojka Peršolje, učitelja, ki je hkrati vodil šolski orkester in otroški pevski zbor.
In nič manj ponosen ni Černe na mešani pevski zbor društva, ki je potem, ko ga je prevzel zborovodja Klavdij Koloini, segel do slovitega pevskega tekmovanja v Mariboru. “Med vsa tista imena, kot so APZ Tone Tomšič, Consortium musicum. Od vse vneme, da bi pokazali, kaj znamo, se nam je ravno tam zgodilo, da je drugi basist na odru na lepem omagal,” pripoveduje Černe. V tistih letih, nadaljuje, je zbor imel kar 65 članov, a je kasneje zamrl. “Segli smo do svojih meja in potem je šla pot navzdol. Nismo bili dovolj vztrajni in ko nas je Koloini zapustil, se z drugimi zborovodji nismo ujeli. Godba na pihala je bila bolj trdoživa in vztrajali so, tudi ko jih je bilo le ducat. enoto glasbene šole pa so ukinili s spremembami predpisov o financiranju.” Pisala so se leta pred razpadom Jugoslavije.
Sokol, Luna, Sokol
V “sokolu” je torej nastalo mrtvilo, ugotavlja Černe, in svet krajevne skupnosti je sklenil dvorano oddati zasebniku, ki je tam odprl diskoteko. Disko Luna. V 90. letih je bil zbirališče ljubitelje določenih zvrsti popularne glasbe z vsega Goriškega in še od kod, a so se vrstile tudi pritožbe, obenem pa je del Prvačkovcev s Černetom vred nasprotoval taki odločitvi. Kajti v obdobju diskoteke naj bi v dvorani nastajala škoda. “Ko sem spet vstopil v dvorano in videl škodo, sem si rekel, da vanjo ne stopim več. A nekaj si človek reče, drugo pa potem naredi. Ne nazadnje škoda ni bila tolikšna, da se je ne bi dalo popraviti.”
“Danes nimam več funkcij v domu, a sem dal vedeti, da bi ob jubileju doma tega lahko obnovili,” pravi Černe. Danes dvorano uporabljajo tako kot svojčas, torej za te ali one prireditve, proslave, znotraj prosvetnega društva pa še naprej deluje pihalni orkester, pa knjižnica, znova so v Prvačino dobili oddelek glasbene šole, ki je že nekdaj bil prvenstveno namenjen vzgoji podmladka za godbenike. “Dejavnosti so in če bodo šle zadeve tako, kot so zastavljene, upajmo, da se bo kaj iz tega razvilo. Je pa res, da se družba spreminja in z njo vrednote. Kar je bilo svojčas komu sveto, danes ni več. Po drugi strani so v domu še lepe stvari in odziv domačinov je dober,” ocenjuje Černe.
In nam nazadnje pove, da so na strehi stavbe lani spet postavili kipec sokola. Kipec, katerega izginotje je in bo, vsaj javno, zavito v skrivnost. AMBROŽ SARDOČ
