Dominacija Boccaccievih žensk

NOVA GORICA>Igralci: Ana Dolinar Horvat, Anja Drnovšek/Saša Pavlin Stosić, Anna Facchini, Gregor Gruden, Arna Hadžialjević, Peter Harl, Gorazd Jakomini, Karin Komljanec/Saša Pavlin Stosić, Tanja Ribič, Marjuta Slamič, dramaturgija: Ira Ratej, avtor besedil songov: Matej Krajnc, skladatelj: Milko Lazar, scenograf Miha Knific, kostumograf: Leo Kulaš, koreografka: Jana Menger, korepetitor: Joži Šalej, lektorica: Maja Cerar, oblikovalec svetlobe: Samo Oblokar, avtor mask: Branko Drekonja. Glasbeniki: Joži Šalej/Marjan Peternel (klavir), Jelena Ždrale/Klemen Bračko (violina), Barbara Žorž/Katarina Jericijo (violončelo), Tibor Kerekes/Roman Podlesnik (trobenta), Janez Žnidaršič/Rok Vilhar (tuba), Primož Fleischman/Matjaž Drevenšek (saksofon), Aleš Rendla/Miha Recelj (bobni).

Ira Ratej, avtorica dramatizacije Dekamerona Giovannija Boccaccia, je že v uvodnem besedilu gledališkega lista pod naslovom Ponižni pledoaje zapisala, da je predrznica, ker si je upala stikati po njegovih velikih zgodbah, prigodah, primerah in besedah ... Pri čemer se spominja žgočih dvomov, prečutih noči in pogrizenih nohtov. In kesanja.

Nedvomno zahtevno dramatizacijo je opravila spretno, tekoče in v naravni govorici. Jo umestila v sodoben okvir, ki ga predstavljajo mladi ljudje, ki se zatečejo v gledališče pred pandemijo gripe. Besedilo spretno prehaja iz sodobne slengovske govorice mladih v knjižno (mestoma razvezano) govorico boccaccievskih zgodb. Žal pa ji je aktualizacija okvirne zgodbe povzročila najbrž precejšnje skrbi: kako gledalcu pojasniti, zakaj ti mladi ljudje začnejo pripovedovati in zatem igrati deset prizorov iz desetih zgodb Dekamerona. Tega namreč gledalci ne izvemo. Bi pa najbrž kakršno koli eksplicitno pojasnjevanje v dramatizaciji, kakršno smo videli, delovalo rahlo nasilno do celote.

A če zaobidemo to dramatizacijsko napako, je mjuzikel Dekameron v režiji Borisa Kobala gibka in dinamična predstava, prepletena z narativnimi deli, igro in petjem, spretno povezana v igrivo, kdaj tudi otožno pripoved o življenju, ki ga osmišljuje ljubezen, ki je pri radoživem Boccacciu seveda tudi, če že ne predvsem, telesna.

Že po naravi stvari so ženske dominantne, saj se v gledališče zateče sedem žensk in trije moški. In tudi veliki pripovedovalec s konca srednjega veka je ženskam dal poseben položaj. Njegove ženske niso le polne življenja, temveč so tudi bistre in prebrisane. Skoznje pa se veliki pisatelj posmehuje takratni cerkveni in posvetni hinavščini. A ker je zakonska zveza še danes nedotakljiva in je varanje, prešuštvovanje, prelamljanje svetih in manj svetih zaobljub, družbeno nesprejemljivo, je Bocciacco enako aktualen in intriganten, kot je bil v svojem času.

A prav zato, ker je Dekameron tako radoživ, duhovit in glede človekovih hotenj in pomanjkljivosti še vedno sodoben, deluje konec, ki se izteče v razplet aktualizirane okvirne zgodbe in strah, rahlo prilepljen. Skupina teh mladih ljudi je namreč poskusni zajček doktorske disertacije, ki jo opravlja ena izmed oseb gledališke deseterice. Grozeča se kupola, ki se spušča nad njimi na oder in preti, da jih bo pokrila, pa nakazuje paničen strah, ki se koti med današnjo mladino.

In čeprav je strah realen, predstava izzveneva v konec iz neprikritega razumskega premisleka, ko bi se lahko s “citati” tipa “Priznala je, da izdala je moža, priznala je, da rada da” izpela v žlahtnem Heglovem “das sinnliche Scheinen der Idee”.

Zagotovo pa jo odlikujejo dobra in lahkotna igra (igralci preigrajo vsak po nekaj vlog), pri čemer so mi v ženski dominantni sedmerici ostale v očeh Anna Facchini, ki s svojo gibko, domiselno in sproščeno igro uspe prepričati gledalca, da je kljub telesnemu izobilju silno seksi, Tanja Ribič z igralskimi in pevskimi razponi, ki bi jih zavidal Broadway, in Marjuta Slamič z interpretacijo prebrisank, ki se jim prebrisanost v položaju žrtve obrestuje, v položaju rablja pa je kaznovana; songi Mateja Krajnca; živa glasba Milka Lazarja in seveda odlično petje vseh igralcev.

MAJDA SUŠA

Poglejte, ena sama ženska nedolžnost! - igrajo jo (z leve) Ana Dolinar Horvat, Arna Hadžialjević in Marjuta Slamič