Domovina, še zmeraj bleda mati
En večer za dve knjigi dveh prijateljev: pisatelj Franjo Frančič (1958), ki že skoraj tri desetletja živi in ustvarja v Istri, je na petkovem druženju v Knjižnici Lucija predstavil ponatis svojega najslavnejšega romana Domovina, bleda mati, Denis Poniž (1948) pa esejistično zbirko Severni in južni vzporedniki, ki je obenem zadnja knjiga, izdana pri Društvu 2000.
LUCIJA >Frančič je večer začel z neprijetnostmi, ki so pospremile ponatis njegovega kratkega romana iz leta 1986. Pojasnil je, da sam ni zakrivil številnih natisnjenih napak (nekatere besede so natisnjene krepko, med nekaterimi ni presledkov itd.) in da bi knjiga morala iziti že zdavnaj, a se je zataknilo zaradi spora med direktorjem Sanj Rokom Zavrtanikom in literarnim zgodovinarjem dr. Denisom Ponižem - ta je svoji četrt stoletja stari spremni besedi dopisal novo, v njej pa več ostrih besed namenil tako nekdanjemu komunističnemu režimu kakor “slovenski tako imenovani levici”. Izid: novi spremni besedi je pripisan stavek, v katerem se založba distancira od Poniževih mnenj.
Kakorkoli že, knjiga je vendarle tu in Frančič upa, da bo našla pot do novih bralcev: “Tudi po 26 letih sem nanjo kar ponosen. Doživela je poljski, nemški, italijanski in dva srbska prevoda. Tekst torej živi tudi drugod.” V prvem delu avtobiografske pripovedi pisatelj opisuje bohemsko življenje mlade druščine v Ljubljani konec sedemdesetih let, v drugem pa beleži kruti vsakdan v vojski, v JNA, kamor “so sprejemali tudi delno nore in približno nore, bolne in manj bolne, vse, seveda tudi mene”.
Četrt stoletja pozneje v naši družbi ni nič bolje, je ugotavljal na večeru v Luciji, kvečjemu so se razmere na nekaterih področjih poslabšale: “Leta 1986 si se lahko z uradniki zmenil v pol ure. Danes se lahko z njimi pogovarjaš tri dni, pa ne rešiš nič.”
Denis Poniž, ki je zavoljo zapletov na avtocesti pripotoval z zamudo, je najprej izrazil veselje, da pred tolikimi obiskovalci, kolikor jih v Ljubljani ne bi zbral, nastopa s svojim “edinim prijateljem” Franjem. Spomnil se je začetkov njunega sodelovanja v časih, ko so “mnogi zelo pazili, kaj bodo rekli in naredili”, poudaril, da se je Domovini uspelo uvrstiti med peščico romanov, ki so najbolj zaznamovali slovensko 20. stoletje, in da je Frančič uspešen tudi v tujini, pa čeprav je samohodec brez literarno-koristoljubnih znanstev.
Poniž je dodal, da je tudi njega razočaralo obnašanje založnika Zavrtanika, sočasno pa ga je užalostila novica, da založnik Peter Kovačič Peršin z njegovo esejistično zbirko Severni in južni vzporedniki zapira vrata svojega Društva 2000. “Revijo in založbo 2000, ki sta preživeli vse hude čase, prestali konec sedemdesetih let in osemdeseta leta, je končno pokopala samostojna, neodvisna in evropska država Slovenija. Ne, nisem oboževalec sedanjega sistema,” poudarja Poniž, ki v novih esejih obravnava svoj odnos do slovenščine in češčine, herojstvo, zablode polpretekle zgodovine, mite in drugo. Knjiga bo izšla še v nemščini, v kratkem naj bi jo prebirali tudi na valovih tržaškega Radia Trst A.
ANDRAŽ GOMBAČ
