Dražestna “ljubezenska” zgodba
V galeriji pri Črnem orlu se je v ponedeljek z zgodbo o idrijskem jegliču razcvetela pomlad. Pričarali so jo ljubitelji čopičev, oblikovanja, barv, peres, besed in glasbe. Vse v čast cvetlicama in njunemu posebnemu detetu - dražestnemu jegliču, ki mu geopark Idrija posveča odmikajočo se pomlad.
IDRIJA> Metrska snežna odeja bo trobenticam in vsej družini jegličev “dovolila” oznanjati pomlad pozneje kot običajno. Idrijski “sin” kranjskega in lepega jegliča (avriklja) pa se je ponedeljek v galeriji Črni orel razcvetel v vsej svoji raznovrstni lepoti. Gostiteljici Martini Šlabnik je razcvet uspel s pomočjo ljubiteljskih umetnikov in Geoparka.
Navdihuje botanike, umetnike, ljubitelje lepega ...
Za čopiče in peresa so prijeli učenci vseh šol v občini - iz Idrije, Črnega Vrha in Spodnje Idrije - , ki so bili z natečajem Geoparka povabljeni k ustvarjanju na temo idrijskega jegliča. A tokratnemu razcvetu so odškrnili le delček pogledov na največjega posebneža med bogatim idrijskim cvetjem in obljubili nadaljevanje na marčevskem šolskem glasbeno literarnem večeru Ko se pomlad razcveti.
Čeprav poglobljene študije o idrijskem jegliču z biologom Ivanom Hlačo sodijo v minulo stoletje, je imenitna najdba že leta 1822 presenetila botanika Jožefa Ferjančiča. Odtlej navdihuje ljubitelje lepega in posebnega. Prav letos mineva 170 let odkar je v Kendove robe pod spodnjeidrijski Jelenk priklical saškega kralja Friderika Augusta II. Velikemu ljubitelju narave, šele tretjemu med vsemi, se je tam tudi “prikazal”.
Tako redek je, da se ne da videti vsakemu. Idrijskim umetnikom, ki vedo, da sodi v naravo, na njihova platna in v literarna dela, nikakor pa ne v vaze, se ne skriva. K slikam ljubiteljev je svoje dodal še akademski slikar Rafael Terpin. V črtici pa je okrcal mlade biologe, ki so mu dražestne jegliče nekega lepega pomladnega dne odnesli spred oči zato, da bi bilo proučevanje v šolskih klopeh zanje laže.
Ko zadiši po pomladi in ljubezni, se rodi ...
Botanično brezhibno predstavitev je Anka Vončina članica botanične sekcije pri muzejskem društvu (na razstavi tudi avtorica fotografij) “ovila” v zgodbo o pomladi in ljubezni.
Idrijski jeglič je plod obeh. Je sin bolj razširjenih jegličev - endemičnega, vijoličasto odetega, vlagi in senci naklonjenega kranjskega in lepega oziroma rumenega, v sonce zrečega avriklja. Kakopak je le na Idrijskem senčno sončne lege najti dovolj blizu, da sočasno gostita čebele. “Posedijo na zlatu in se napajajo v škrlatu. Kot matičarji ju povežejo v družino in včasih se le posreči, da se jima, čeprav različnima, rodi otrok. Kot vsi otroci tega sveta, so tudi njuni najlepši. Frizuro si ovijejo v škrlatno ruto ali namočijo v jantarjevo medovino. Dovolijo pa tudi ustvarjalnost frizerjem, da jim pramene olepšajo v vseh možnih vmesnih odtenkih,” je sina - postavnega po očetu in prefinjenega po mami, predstavila Vončinova v svoji dražestni ljubezenski zgodbi.
Dražestni je tudi pridevnik, ki ga radi pridajo idrijskemu jegliču. Kot že rečeno, si ta sad prepovedane ljubezni izbira nedostopna mesta. Pri Črnem orlu pa se je razcvetel v vsej svoji živi pisanosti. Prefinjeno izrezljani cvetovi, izdelani s spretnimi prsti Martine Gnezda iz papirja, so se zdeli kot pravi in so skupaj z mladimi glasbeniki društva Glasbene muze zaokrožili zgodbo o idrijskem cvetnem ponosu.
Pri Črnem orlu se bo nadaljevala že ta petek z delavnico izdelovanja papirnatega pomladnega cvetja. SAŠA DRAGOŠ
