Drevi na odru Gledališča Koper premiera Molièrovega Georgea Dandina
Molière ne obtožuje, ni pristranski in ne moralizira, soglašajo ustvarjalci drevišnje premiere koprskega gledališča. In tudi George Dandin, ki ga režira Luka Martin Škof, v naslovni vlogi pa mu bo odrsko življenje vdahnil Radoš Bolčina, je za vse svoje tegobe na koncu najbrž kriv kar sam.
KOPER> Na kratko: bogat kmet George Dandin, ki si je svoje bogastvo prigaral s trdim delom, postane ujetnik zakona z Angeliko in njenima preračunljivima staršema, pripadnikoma podeželskega plemstva. Gospod in gospa de Boudaleau namreč v tem zakonu, v katerega sta porinila hčerko, vidita predvsem lastne premoženjske in druge koristi. Angelika moža vara z očarljivim Klitanderjem, zato tudi deloma tak podnaslov Pretentani soprog, kajti pretentata ga vedno znova Angelikina starša. Zavedanje, da je pravzaprav v resnici poročen z manipulativnima tastom in taščo, pa je kajpada ponižujoče. Komedija, ki je to le na videz, naj bi bila avtobiografska, kajti podobne razprtije je v svojem zakonu z muhasto Armando doživljal tudi Molière sam. Leta 1668, ko je bila komedija po kraljevem naročilu tudi spisana, pa sta z ženo v naslovnih vlogah - kako povedno! - tudi nastopila.
V novem prevodu Aleša Bergerja bo predstava v Sloveniji zaživela desetič, v primorskih gledališčih šestič. Od slednjih ga je prvič leta 1951 uprizorilo Gledališče za slovensko Primorje v Postojni, že naslednje leto pa so ga igrali v koprskem Tetro del popolo di Capodistria.
“Vedno znova, ko se Dandin pokori, mu Angelikina starša dajeta občutek, da obstajajo pravila, s katerimi bo uspešen in se jih lahko nauči. Ampak ta prevaranta gresta še dlje, kajti ta pravila se lahko znova in znova prilagajajo. In oplel si, če ne poznaš pravila prilagajanja pravil,” je na torkovi novinarski konferenci perverznost odnosov orisal režiser Luka Martin Škof, ki je v koprskem gledališču prvič režiral leta 2007 otroško predstavo Jajce.
V predstavi režiserja Luke Martina Škofa igrajo Radoš Bolčina v vlogi Georgea Dandina, Mojca Fatur kot njegova žena Angelika, Igor Štamulak v vlogi Angelikinega očeta, gospoda de Boudaleauja, v vlogi njegove soproge, gospe de Boudaleauja pa Danijel Malalan, v Angeliko zaljubljeni Klitander je Miha Rodman, Angelikina služabnica je Dunja Zupanec, kmeta Lubina in Klitanderjevega služabnika pa igra Rok Matek. Scenograf je Miha Knific, kostumografija je delo Nadje Bedjanič, glasbo pa je ustvaril Mirko Vuksanović. Vlogo oblikovalca luči pa zaseda režiser sam.
Direktorica gledališča Katja Pegan pravi, da se George Dandin bori za svojo osebno intimno resnico, zato da se mu ne bi zmešalo. Že od samega začetka namreč ve, kaj se dogaja: “A starša ga celo uro in pol in skozi tri dejanja vse do konca prepričujeta, da to ni res. Gledalci pa neprestano vidimo, da je res.”
Režiser poudarja, da je za Dandina največja tragedija osamljenost njegovega prepričanja: “Cela predstava pravzaprav temelji na tem, da ima on prav, da ve za ženino varanje, kar skuša dokazati. Njegova tragedija je ta, da popolnoma osamljen stoji na enem bregu, na drugi strani so pa vsi ostali, ki se sprenevedajo in mu mečejo pesek v oči.” Prepričan je, da je Dandin čustvena razvalina, ker ne more nikomur povedati svoje resnice: “Najhujši občutek osamljenosti ne dobi človek, ko je povsem sam, temveč ko je obdan z množico ljudi in jim ne more zaupati resnice.” Prav zato Škof opozarja, da predstava ni burka, saj si po njegovem mnenju vzame čas za poglobljene ideje in razmislek.
MAJA PERTIČ GOMBAČ