Drsanje po tankem ledu izvirnika

KOPER > Pred dnevi sta se v Domu knjige tako o prevajalskih vezeh med italijanščino in slovenskim jezikom pogovarjala Miran Košuta in Vasja Bratina.

V pogovoru sta se dotaknila mnogih draži, slasti in pasti poklica književnih prevajalcev. Njihovo delo je metaforično mogoče opisati tako z umetnostim drsanjem kot s poveljevanjem vojski: “Prevajalec je kot umetnostni drsalec - ves čas je na tankem ledu izvirnika, z vsemi svojimi veščinami in umetnostno spretnostjo ga pokuša prestaviti v drug jezik. Lahko pa ga primerjamo tudi z generalom, ki ve, da je v vsaki zmagi nekaj poraza in da so žrtve nujna plat vsake bitke. Dober prevajalec je zame tisti, ki prestane bitko s čim manj žrtvami,” je slikovito opisal prevajalski posel Košuta, ki sam zase sicer pravi, da se nima za pravega prevajalca, saj to počne zgolj priložnostno, kolikor mu dopuščata profesura na oddelku za slovenistiko tržaške univerze, literarna kritika in esejistika. V njegovem prevajalskem opusu sta doslej dve knjižni deli - Frančiška in ObiskovalkaFulvia Tomizze.

Njegov prevajalski kolega Vasja Bratina je za zdaj prevedel 31 literarnih del, od tega kar 18 iz italijanskega jezika. Večinoma prevaja prozo in esejistiko, poezije se, vsaj samostojno, doslej še ni lotil. Po njegovi oceni gre pri prevajanju literature za mnogo več kot zgolj prestavljanje besed iz enega jezika v drugega: “Književnosti nikoli ne prevajamo samo v jezik, vsaj toliko sta namreč pomembna še dva dejavnika, in to sta kulturni prostor in čas. Prevajanje iz italijanskega v slovenski jezik se mi zdi pomembno tudi zato, ker gre za dva sosedska jezika. In bolj kot bomo poznali kulturo in posledično tudi literaturo drugega, laže se bomo razumeli in vzpostavljali sožitje.” Bratina, čigar delo med drugim srečamo, ko vzamemo v roke slovenske prevode Umberta Eca, Claudia Magrisa, Predraga Matvejevića in Roberta Saviana, meni, da je ena zahtevnejših prevajalskih nalog ujeti ritem besedila. “Ko berem v italijanščini, imam občutek, da bi ta besedila lahko zapel, tako močan ritem imajo.” In če bralec prevajalčevega posredništva sploh ne opazi, marveč ima vtis, da bere delo, ki je napisano v njegovem jeziku, je po Bratinovem mnenju prevajalec resnično dobro opravil svoje delo. “Vsekakor je mnogo teže prevajati iz jezikov, ki prevajalčevemu maternemu niso sorodni,” je prepričan Bratina, ki je postregel z zanimivo primerjavo slovenskega in italijanskega literarnega sveta. Po njegovi oceni je namreč za večino italijanske literature mogoče reči, da je napisana s srcem in za primer navedel Savianovo Gomoro.

Sam ima največ težav pri prevajanju fraz, saj je slovenščina v tem pogledu veliko bolj sorodna nemščini kot italijanskemu jeziku. Velik tovrsten zalogaj je bil zanj Ecov Baudolino. Pri tem delu pa se je Bratina moral spopasti še z eno težavo - začetek Ecovega romana je namreč napisan v narečju, ki je zapovrh še nekoliko arhaizirano. “Eco je uporabil dialekt iz okolice mesta Alessandria v italijanski pokrajini Piemont. Ko sem tuhtal, katero slovensko narečje bi uporabil, sem se naposled odločil, da Italijo geografsko preslikam na naš prostor. In Alessandria se je usedla na Vipavsko dolino,” je iznajdljivost pri izbiri prevajalske metode občinstvu pojasnil Bratina, za katerega je bila doslej najtežja prevajalska naloga posloveniti filozofski esej Paole CavalieriŽivalsko vprašanje, saj je to po prevajalčevih besedah izjemno hermetično besedilo. “Prav pri tem delu nisem nikakor mogel ujeti ritma, velike težave sem imel pri prodiranju v tok besedila. In ko sem ga enkrat ujel, sem mesec dni, skoraj brez spanja, prevajal, saj sem se bal, da mi ga v nasprotnem primeru sploh ne bo uspelo prevesti.”

Eden od kriterijev, po katerem lahko presojamo kulturo določenega naroda je po Bratinovi oceni tudi to, koliko ključnih literarnih del ima v svojem jeziku. In v slovenskem prevodnem polju je menda še kar nekaj sivih lis.

Italijanska literatura v slovenščini

Ena molitev teh krščenikov, ki so zavolo vere v Jezusa Kristusa pali je naslov prvega dela, ki je bilo iz italijanščine prevedeno v slovenščino. Po naročilu koprskega škofa Vergerija mlajšega je to njegovo molitev okrog leta 1555 prevedel Primož Trubar. Slovenci smo od takrat pa do lanskega leta prevedli 1650 del italijanskih književnikov. V času Jugoslavije so prednjačila zlasti dela iz mladinske književnosti, po Košutovi oceni pa za zlato leto prevajanja iz italijanščine velja 2006, ko smo dobili kar 35 književnih prevodov iz italijanščine. Na vrhu lestvice najbolj prevajanih avtorjev v zadnjem času so med drugim dela Piera Paola Pasolinija, Luigija Pirandella, Umberta Eca, Suzane Tamaro in Fulvia Tomizze.

Slovenska književnost v italijanščini

Za prvi prevod slovenske književnosti v italijanščino velja Prešernov Hčere svet, ki ga je Dalmatinec Jakov Čudina leta 1878 objavil v antologiji Canti del Popolo Slavo. Miran Košuta meni, da je za prevajanje slovenske literature v italijanščino odločilno leto 2004 in vstop Slovenije v Evropsko unijo, saj je bilo v zadnjih šestih letih na italijanskem knjižnem trgu izdanih kar 60 knjig slovenskih avtorjev. Na prvem mestu najbolj prevajanih avtorjev je Boris Pahor, ki ima v italijanskem prevodu šest del (njegova Nekropola je bila prodana v več kot 100.000 izvodih), s po štirimi mu sledita tržaška rojaka Alojz Rebula in Dušan Jelinčič, italijanski bralci pa lahko v svojem jeziku berejo tudi tri romane Draga Jančarja.

MAKSIMILJANA IPAVEC