Drseti od Maribora do Kubeda

ANKARAN > Prvo nagrado pont, namenjeno izjemnim literarnim dosežkom, ki prispevajo k preseganju meja ter gradnji mostov med družbenimi skupinami in kulturnimi skupnostmi, je leta 2018 prejel Josip Osti, drugo pa bo v četrtek, 17. februarja, v dvorani sv. Frančiška v Kopru prejel pesnik in esejist Jan Wagner iz Nemčije. Letošnja novost so listine pont; eno od treh ob literarni znanstvenici dr. Barbari Pregelj ter prevajalcu dr. Patriziu Rigobonu prejme Nina Medved (1989), diplomantka primerjalne književnosti in francoščine, pesnica, performerka, kulturna organizatorka, fotografinja in prevajalka, “prototip ustvarjalke renesančne širine in eksistencialne globine”, kakor so zapisali v utemeljitvi.

Z živimi nastopi je leta 2016 postala prva slovenska prvakinja v slam poeziji, leta 2019 je zmagala na natečaju Festivala mlade literature Urška, čemur je leto pozneje sledil Drseči svet, ki sta ga v zbirki Prvenke izdala Javni sklad za kulturne dejavnosti in revija Mentor. Knjiga, na Slovenskem knjižnem sejmu nominirana za najboljši literarni prvenec, je že v ponatisu, kar je za poezijo lep uspeh.

kako, osvobojeni čevlja,

moji prsti najdejo oprijem

v tem drsečem svetu.

pesem Nine Medved iz zbirke Drseči svet (2020)

Sami dobri konci!

“Mladost je zdaj raztegljiv pojem, očitno traja najdlje med vsemi obdobji. Še po 30. letu starosti nastopam v kategoriji mladih pesnic,” se je pesnica nasmehnila v Ankaranu, kjer se je prejšnji četrtek z njo pogovarjala Diana Pungeršič. Spomnila se je, kako je pesnila pod odličnim mentorstvom Danice Križanič Müller na Drugi gimnaziji Maribor. Nabiralo se ji je vse več vse boljše poezije, priložnosti za izdajo knjige pa ni bilo: “Poezijo izdaja malo založb, ki so preživele finančno-razpisne udarce, v subvencionirane programe pa je težko priti. Od oddaje knjige do izida knjige povprečno minejo štiri leta, kar je nemogoče dolgo.”

Potem ko so jo oklicali za uršljanko, ji je pesmi pomagal odbrati in izbrusiti mentor Andrej Makuc, prvi bralec in urednik, kakršnega si mlad avtor lahko samo želi, pravi Nina Medved. Pesmi v Drsečem svetu nimajo ne naslovov ne velikih začetnic, vse pa se pričnejo z besedo kako, ki “odpira določene misli, sploh ker so ti kakoji različni, eden ni enak drugemu”. K eni od posebnosti je prispeval pesnik Denis Škofič, ki je kolegico okregal, češ da pesmi najpogosteje konča šibko: “Sprva sem bila užaljena, nakar sem si rekla, da mu bom že pokazala. Pesmim sem napisala same dobre konce. In jih zapisala v krepkem tisku!”

Poezija mora biti iskrena, poudarja, obenem pa opozarja, da pretiravanje pri poročanju o sebi pripelje do ekshibicionizma, ki ji v umetnosti ni blizu. Ne sega po rimi, aliteraciji in drugih klasičnih figurah: “Kdor bi analiziral pesmi, pa bi hitro ugotovil, da določeni zvoki v druge prehajajo tudi pomensko. Na primer, galopiranje tk, tk, tk se zmehča v mn, mn, mn, ponekod se kopičijo r-ji, drugod v-ji ... Ključna je zvočnost.”

Svoje pesmi še zmeraj rada interpretira, Drseči svet je v mariborskem studiu tudi posnela in izdala zvočno knjigo, prav tako ozaljšano z mehko in barvito pokrajino, akvarelom iz ateljeja Mete Wraber.

V ankaranski knjižnici je navdušila še z inovacijo: sklepno pesem Drsečega sveta, zgrajeno iz zaključnih verzov prejšnjih, je razkosala, besede pa preselila na lesene ploščice, ki jih drugi poljubno zlagajo, se igrajo ... in sestavljajo nove pesmi.

Listina pont je pesnici prinesla ustvarjanje na umetniški rezidenci v Hiši Alojza Kocjančiča. “Pesmi, zdaj podpisane kar Kubed, nakazujejo tri teme prihodnje knjige: prostor, telo in materinstvo,” pravi Nina Medved, že lep čas tudi mentorica novim pesniškim glasovom.