Duel, ker sta zmagovalca oba
TOLMIN > Najprej so ozračje ogreli Tolminci, ki so navdušili s svojo prostodušno neposrednostjo. Koncept glasbe, ki jo poustvarjajo, je zelo preprost. Pomislili smo, da jih v raziskovanje starih tolminskih pesmi, ki so jih na začetku 20. stoletja izvajale podobne skupine in so bile pogostokrat vir edine zabave za navadne ljudi, vleče nekakšen žlahten lokalpatriotizem in, to zagotovo na prvem mestu, izjemna želja po petju in igranju.
V kvartetu so sami naturalni talenti, glasbeniki, ki jim v rokah zazveni katerikoli instrument, ko pa zapojejo, pa tudi zaslišiš utrip duše in srca, ki poganjata strastno potrebo po muziciranju. Repertoar je bil temu primeren - slovenske ljudske pesmi tolminske provenience, kjer je, med drugim, skrita tudi vsa žalost lokacije. Seveda zaradi front, ki so tu čez presekale marsikatero fantovsko ljubezen, pa tudi zaradi težkih okoliščin in revščine, ki sta neusmiljeno določali kriterije užitkov in zabave. Skupina je “v nulo” izvirna in avtohtona. Podobnih “bendov” si seveda vsi želimo, zato je KEF, če bo nadaljeval svoje poslanstvo v tej smeri, zagotovo najbolj žlahten od vseh festivalov, ki so se udomačili na tem koncu Primorske.
Večer so podčrtali in prešerno sklenili Volk Folk iz Ilirske Bistrice. Čeprav gre tudi pri tem družinskem triu (oče s svojo hčerko in sinom) za identičen koncept poustvarjanja, za rekonstrukcijo in revitalizacijo starih lokalnih “štiklcev”, ki so jih pred sto in nekaj leti vsi poznali, je razlika med obema skupinama velikanska. Kot so prvi (Tolminci) brez predsodkov ljudsko šlampasti, razposajeni, zabavni, ampak tudi skromni in točno taki, kot bi jih povlekel iz kakšne “betule”, so Volk Folk izvajanje zastavili v smeri perfekcionizma in vsakršne harmonske ubranosti. Igranje glasbil je že “akademsko”, triglasnemu petju pa tudi ne moreš očitati nikakršnega fušanja. Sodobnemu ušesu na ljubo, ki je vajeno točnih intervalnih razmerij, so pač sprejeli temperiran sistem (kjer je uglaševanje med skladbami sestavni del koncerta), kar pa, priznajmo, požlahtni rudimentarnost ljudskih napevov.
Takole dobrohotno bi lahko rekli, da sta se na četrtkovem večeru soočila dva popolnoma različna izvajalska koncepta: izviren ljudski (ta “dibji” način, bi rekli domačini), ki želi muzicirati zaradi primarnih potreb po izražanju, čeprav včasih na škodo muzičnih parametrov, ter imeniten sestav, kjer se ton goji in oblikuje, čisti in profilira, da zazveni studijsko neoporečno. V duelu seveda ni bilo poraženca - v obeh primerih je slavila muzika kot taka in to je edino, kar res šteje.
Festival, ki se je Tolmincem v trenutku usedel v naročje (glede na obisk in vesele obraze), se je sinoči sklenil z dvema bolj poskočnima in mednarodno znanima skupinama, ki bosta vokalno-instrumentalne okvire razširili: Brencl Banda na celo Slovenijo, zagrebški Tri fir pa na irsko ljudsko glasbo. JOŽE ŠTUCIN
