Duša brez klobuka

TREVISO > Pred 66 leti v Rimu rojeni Francesco De Gregori, ki visoko poezijo že skoraj pol stoletja prepleta z rockom, bluesom, folkom, countryjem in če čim, je letošnji koncertni album Sotto il vulcano posnel z velikim bendom. A na novo turnejo je krenil s precej manjšim. Tovarišijo še zmeraj vodi basist Guido Guglielminetti, De Gregorijeva desna roka že vse od albuma Scacchi e tarocchi (1985), ob njiju pa glasbo občuteno tkejo le še pianist Alessandro Arianti, kitarist Paolo Giovenchi in Alessandro Valle, ki zaigra na pedal steel kitaro, mandolino in bendžo. Bobnar? Tokrat ga ni.

Lep šopek presenečenj

De Gregori in njegovi so jesensko klubsko turnejo v petek, 13. oktobra, začeli v Nonantoli pri Modeni, po še enem italijanskem koncertu pa so že krenili v tujino in nastopali v Münchnu, Zürichu, Bruslju, Parizu, Luksemburgu, Londonu in Luganu. Iz Švice so pripotovali v našo bližino, v spokojen kraj pri Trevisu, kjer je kantavtor že ob prihodu na oder presenetil z novo podobo: obril si je brado, pleše ne skriva več pod klobukom, oči pa ne za sončnimi očali. Odprl se je, z občinstvom ima veliko očesnih stikov in parčke celo pozove, naj med bolj živahnimi skladbami zaplešejo.

Četudi se je med največje kantavtorje vpisal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, tudi v novem tisočletju kleše izvrstne pesmi in sestavlja odlične albume. To je na koncertu dokazal že z uvodnima Numeri da scaricare in Gambadilegno a Parigi, objavljenima na krepkem albumu Pezzi (2005). Med prvo - srhljivim bluesom, stkanim iz prizorov holokavsta - je zaigral na orglice, akustično kitaro pa je v roke vzel pri lahkotnejši in precej starejši rariteti, ženskam posvečeni Buenos Aires. Ena najdragocenejših na novi turneji je ljubezenska ciganska Due zingari, pa tudi Il cuoco di Salò, izvirna protivojna pesem, v kateri pevec življenje in umiranje v Mussolinijevi Salojski republiki opisuje “z napačnega brega”, skozi oči salojskega kuharja. Na tokratni turneji je skladba okleščena orkestralnega aranžmaja, ki ga je za album Amore nel pomeriggio (2001) prispeval Franco Battiato.

O staranju in minevanju je De Gregori prepeval v presunljivi, melanholični Non è buio ancora, priredbi Not Dark Yet s predlanskega albuma De Gregori canta Bob Dylan - Amore e furto. Na njem se je z enajstimi prepesnitvami poklonil velikemu učitelju, še preden je ta dobil Nobelovo nagrado za literaturo.

Po poskočnejši Vai in Africa, Celestino! se je koncert na enega od vrhuncev povzpel z nežno Sempre e per sempre, florentinska pevka Caterina Bueno (1943-2007) je spet zaživela v Caterini, posebna poslastica je bil ganljiv portret norcev I matti, v novi preobleki pospremljen še z bendžem, medtem ko je Cose De Gregori zapel in zaigral čisto sam, “po dylanovsko”, s kitaro in z orglicami.

Srčni duet z ženo

Po tem nizu presenečenj je s tovarišijo drugo za drugo nanizal kar osem svojih velikih klasik: Titanic, La storia, Generale, Buonanotte fiorellino, Rimmel, La leva calcistica della classe '68, Viva l'Italia in La donna cannone. Ozaljšalo jih je osupljivo popolno ozvočenje, ki je omogočilo, da je obiskovalec lepo slišal prav vsako besedo. In sleherni ton.

Kantavtorjev prijatelj in kolega Lucio Dalla je na vsesplošno navdušenje zaživel v protivojni 4 marzo 1943. V dodatku je nežni Falso movimento z albuma Sulla strada (2012) sledila dobra stara Alice, posneta leta 1973, večer pa se je sklenil z dušo in s srcem - De Gregoriju se je pridružila Alessandra Gobbi, nekdanja sošolka z liceja, s katero je poročen že štiri desetletja. Ni profesionalna pevka, a je z možem v duetu prisrčno zapela zimzeleno neapeljsko Anema e core, ki jo Američani poznajo kot With All My Heart and Soul, Stjepan Jimmy Stanić pa jo je prepeval s “srcem i dušom”.

Oboževalcem, ki jih je topla družinska zabava pogrela in so po koncertu stikali okrog zaodrja, so varnostniki pojasnili, da sta prepevajoča zakonca s prizorišča odbrzela takoj po zadnji pesmi. Se jima mudi pakirat kovčke: 7. novembra bo De Gregori nastopil v New Yorku, na svojem prvem ameriškem koncertu v karieri.

ANDRAŽ GOMBAČ